V bližini temnega sonca

Kdaj se utopija spreobrne v distopijo? Kje je meja med dobrim in zlom? Ali jo lahko natančno izrišemo znotraj človeškega delovanja? Kdaj dobri nameni dejansko tlakujejo pot v pekel? V katerem trenutku (od)rešitelj postane zatiralec? To je zgolj nekaj vprašanj, ki bi jih lahko izbrskali_e iz drobovja romana Ikarija uveljavljenega nemškega pisatelja Uweja Timma, ki nas prestavi v čas začetka 20. stoletja in nas ponese vse do porajanja in konca druge svetovne vojne. Kajpada, takšnih romanov (sploh tistih, ki si za izhodišče jemljejo drugo svetovno vojno) v zgodovini literature nikakor ne manjka, a zdi se, da Timmu uspe – kot že v mnogih njegovih drugih historično zastavljenih tekstih – vzpostaviti nov modus vida kataklizmičnega preteklega dogodka, ki pretrese vzorce, dejanja in zablode preteklosti ter jih na svoj edinstveni način reprezentira v sedanjosti, vzpostavi filozofsko-politični diskurz s kontinuumom človeške zgodovine in dejavnosti. Grozljivi dogodek, ki sicer visi nad dogajanjem Ikarije, je kakopak druga svetovna vojna s svojim totalnim uničenjem, anihilacijo, s holokavstom, genocidom, a Timm nam z nekaj izjemami ne predoča neposrednih, eksplicitnih strahot: do te (humanistične) katastrofe nas vodi skozi temačen labirint (človeških) političnih, znanstvenih, ideoloških aspiracij, pelje nas skozi posamične koščke velike sestavljanke, oziroma specifično skozi vzpon in pomen evgenike ter rasne higiene na nemškem ozemlju oziroma pozneje v tretjem rajhu. Za ključno osebno pri tem se izkaže Alfred Ploetz – realno obstoječa oseba v zgodovini –, nemški zdravnik, družbeni darvinist, evgenik, ki pa nam je predstavljen enigmatično, z distance, brez demoniziranja ali fascinacije. Skozi dvojni pripovedovalski filter – prek naziranj in spominjanj njegovega nekdanjega kolega Wagnerja in zapisovanja nemško-ameriškega vojaka – sledimo njegovi poti od vehementnega, zagretega socialista, komunista, malodane utopista do človeka, ki je zagovarjal rasno higieno, evtanazijo, (prisilno) sterilizacijo, nadziranje rodnosti itd., ki je celo postal spoštovan človek, intelektualec in znanstvenik v očeh nacistične Nemčije.

Uwe Timm je sicer znan po svoji specifični, distinktivni narativni strategiji. Večina njegovih romanov se vrti okoli nekega realnega zgodovinskega dogodka, ki pa nam je z distance in skozi delce ter fragmente približan z rabo fiktivnega pripovedovalca (ki je neredko pisateljski, avtorski lik): historično dogodje se oddaljuje, približuje, razbija in sestavlja skozi notranje introspekcije junakov, eruditska razmišljanja, dialoge. Sam Timm je o literarnem zapisovanju zgodovine povedal naslednje: »Grozno naivno je pretekli dogodek pripovedovati tako, kot da bi ležal pod mizo ali posteljo in zraven stenografiral. Kdor se približuje zgodovinski temi, mora tematizirati ravno to približevanje in s tem ohranjati distanco do dogajanja«. Timma tako ne zanima »zvesto«, naturalistično, »filmsko«, mimetično (vnovično) uprizarjanje preteklih zgodb, temveč mu gre predvsem za razumevanje njihovih struj, umestitev, za personifikacijo preteklih razpoloženj in atmosfer, ki nekaj povedo (v) sedanjosti. Neredko se loteva kritičnih, kataklizmičnih, nasilnih zgodovinskih dogodkov (v Morengi predoča nemški kolonializem v jugozahodni Afriki, v Kačjem drevesu se loteva imperialističnih vrenj v Južni Ameriki, v romanu Rdeče piše o revolucionarnem letu 69), a brez moralizirajočega, pretirano anatomističnega, didaktično-razlagalnega podtona – v fokusu je predvsem poskus razumevanja, prevpraševanja človeških vzgibov. Podobno strategijo, postopek, uporabi v Ikariji, kjer poskuša s pomočjo dveh glavnih likov, nemško-ameriškega zavezniškega vojaka Hansna in nekdanjega Ploetzevega prijatelja Wagnerja, doumeti, kako je prišlo do situacije, kjer so nekatera človeška življenja postala manjvredna, kako so nacionalsocialisti z lahkoto pobijali, evtanazirali drug(ačn)e na podlagi ideoloških prepričanj.

Eden izmed (naj)bolj strašljivih, tesnobnih aspektov romana je pravzaprav realizacija, da se je Ploetzeva zgodba začela z »dobrimi nameni«, z vero v utopično, enakopravno družbo, kjer bi vsi_e posamezniki_ce imeli_e enake možnosti za delo, življenje; Ploetz se je celo zavzemal za enakopravnost žensk, njegova prepričanja so izhajala iz marksizma, anarhizma in socializma. Ne nazadnje se ime Ikarija navezuje na naslov knjige utopičnega socialista Etienna Cabeta Potovanje v Ikarijo, nad katero sta se v mladosti navduševala protagonist Wagner in Ploetz – obiskala sta celo skupnost ikaristov v Ameriki. Vendar pa je gostovanje v Ameriki v Ploetzu očitno nekaj zlomilo, saj je takrat začel dobivati ideje o rasnem, biološkem izboljševanju posameznikov_ic oziroma celotne družbe. Zdi se, kot da je razočaranje nad nepopolno uresničitvijo ikarističnih skupnosti (v njih je naletel na neenakost med spoloma, spore med člani, na slab telesni videz ljudi) zlomilo njegov entuziazem za socialistično, anarhistično borbo za napredek ter ga usmerilo v prepričanje, da ljudje, individuumi, potrebujejo izboljšavo na področju biologije, rodnosti, genetike; skratka, zavzeto prizadevanje za boljši socius, za »krasni novi svet«, se je sprevrglo v željo po poseganju v individualnost oseb, v njihov fizični ustroj. Ideja sodelovanja ljudi v pravičnejši družbi se je sprevrgla v manično željo po »idealno« krojenem človeku v perfektno ustrojeni mašineriji družbe, ki svoje posameznike_ce ceni glede na njihovo funkcionalnost.

Strašljivo je tako, ko se utopija postopoma razkraja v svoj protipol. Oziroma: ob branju Timma lahko preizprašujemo zgodovinski koncept same utopije, zastavljenost bolj »rigidnega« utopičnega mišljenja. Kot lahko beremo v Ikariji: »Cabetov načrt je obljubljal odprtost, svetlobo, zdravje. Jasnost v duhu in v življenju. To je lastno vsem utopičnim družbam, zavezane so racionalnemu, konstruiranemu, matematiki. Poskušajo regulirati kaotičnost individualnih nagnjenj, poželenj, nepredvidljivih afektov.« Kakorkoli že tako utopično mišljenje ali celo gibanje stremi k srečni, enakovredni družbi, ne gre spregledati, da si nekje (eksplicitno ali bolj latentno) prizadeva za izbris individualnosti, odstopanj od neke »zlate« norme. Kaj hitro se lahko ob tem pogled ustavi na odpadnikih_cah, ki ne ustrezajo umerjeni skupnosti. Navsezadnje je takšna družba skorajda nezamisljiva oziroma, če se navežemo na osnovno etimologijo in pomen besede utopija, neobstoječa. Emil Cioran je v svojem tehtanju utopij(e) ugotovil ravno te njene pomanjkljivosti: »Tisto, kar v utopičnih delih najbolj preseneča, je pomanjkanje psihološkega čuta, instinkta. Ljudje v teh delih so avtomati, izmišljije ali simboli: nihče ni resničen, nihče ne preseže usode lutke, ideje, izgubljene v vesolju brez kažipotov. Celo otrok ni mogoče prepoznati. V Fourierovi ›falanstrski državi‹ so tako čisti, da ne poznajo niti skušnjave kraje, da jim ne pride na misel ›rabutati jabolk na drevesu‹. Toda otrok, ki ne krade, ni otrok. Kakšen smisel ima kovati družbo marionet?« Ni nenavadno, da nato Cioran prepozna sorodnost apokaliptičnih in utopičnih narativov. Tudi v Ikariji je nakazano, da je Ploetzeva vizija družbe iz svoje utopije kmalu izločila drugačne, duševno bolne, rasno »manjvredne«, neplodne. In čeprav, kot pove Wagner, sam Ploetz ni bil neposredno udeležen pri pobojih in evtanazijah, so njegove ideje pripomogle k temu, da so nacionalsocialisti (in evgeniki drugod po svetu) izločali »neprimerne« iz svoje vizije popolne države, skupnosti itd.

Ikarija je s tem tudi skorajda adornovsko kolorirana kritika instrumentaliziranega razuma, kritika faustovskega projekta moderne. Alfred Ploetz predstavlja osebo, v kateri je razsvetljenska raba razuma, stremljenje po obvladovanju človeka in sveta, privedena do skrajnosti, kjer se razumski princip oziroma pristop zlorablja proti humanosti ali celo naravi sami, kar vodi v postvarjenje ljudi, v zlorabo znanosti. V njegovih dejanjih bi lahko našli celo odmeve »razumskega« terorja (pozne) francoske revolucije, ki ga je Büchner dodobra ujel v liku Dantona (»Umaknil se bom v citadelo razuma, pognal se bom v napad s topom resnice in zmlel bom svoje sovražnike,« pravi Danton na neki točki). Wagner pa hitro spregleda Ploetzevo zaslepljenost glede »znanstvenega«, »razumskega« reševanja določenih družbenih problematik, kot je alkoholizem: »Ne, je rekel prijatelj Ploetz, tukaj smo priča svobodni volji, ki je omagala. Piti človeku ni treba. Njemu, ki je razumu in volji pripisoval odgovornost za vse in ki je vselej videl, kako deluje načelo vzroka in posledice, je manjkala predstava o tem, da je v samopozabi lahko naslada.« Ploetzu umanjka temeljno razumevanje kompleksnosti živih bitij, ki ne temelji zgolj na razumski, logični razlagi.

Vendar pa ne gre misliti, da je utopično mišljenje v Timmovem romanu popolnoma negativno obarvano. Lik Wagnerja ob koncu ruševin druge svetovne vojne, ob popolnem odčaranju sveta, previdno ohranja upanje v prihodnost, ki ne računa na velikopotezne spremembe, »rekonfiguracije« človeštva, temveč stavi na skupnost raznolikih, a solidarno povezanih posameznikov_nic. Tako niti ni nenavadno, da se v Ikariji pogosto pojavlja Ernst Bloch, katerega omembe pa temeljijo bolj na upanju v boljšo prihodnost in na možnostih razvoja kot na zanosnih vizijah, načrtih. Da, ob koncu romana se že poraja druga »nevarnost«, ki preti svetu: naznanja se hladna vojna, (ameriški) zmagovalci druge svetovne vojne postajajo novi »zatiralci«. Vselej je na delu nekakšna cikličnost oziroma transformacija dobrega v zlo in obratno, a Timmove knjige vseskozi ohranjajo določeno vero v solidarnost, v moč človeškega prizadevanja za tisto, kar dela svet boljši (in neredko, tudi v Ikariji, se to izrazi v kompleksnih likih, ki stremijo k drugačni prihodnosti, ki temeljito, z razumom in čustvi, tipajo po preteklosti in sedanjosti).

Timm spada med tiste nemške pisatelje_ice, kot so na primer Christa Wolf, Anna Seghers, Heinrich Böll, Hans Fallada itd., ki skušajo s svojo literaturo (oziroma vsaj z nekaterimi deli) razumeti realnost povojne Nemčije. Ikarija nas subtilno, s počasnimi koraki, refleksijami in (fikcijskimi) vtisi, vodi do razgaljanja mehanizmov ideologij, ki so vzpostavile eno največjih uničevalnih političnih sil 20. stoletja. Pokaže, kaj se zgodi, ko posamezniki_ce v svoji veri letijo preblizu sonca, svojih (nedosegljivih) idej. In to počne na literarno intriganten način: s kombinacijo različnih ravni naracije, z menjavo pripovedovalskih fokalizacij, s kompleksnim odslikavanjem medčloveških odnosov, eruditsko-refleksivnimi vstavki. Samo (burno) dogajanje morda ni v ospredju romana, ostaja v obrisih nekje ob strani, vendar bralca_ko prepričajo močni dialogi, (notranji) monologi, esejistične linije, ki kot da vzpostavljajo romaneskno dogajanje samo zase.