Špehbomba … stično

Clémentine Beauvais, #3špehbombe. Prevod: Katja Zakrajšek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2019 (zbirka Odisej)

Gaja Kos

Za sodobnim naslovom se skriva sodobna vsebina, ki se dogaja med guljenjem riti na biciklih in guljenjem prstnih blazinic na družbenih omrežjih. Na njih poteka tudi tekmovanje za naj špehbombe, povedano z drugimi besedami, za najgrše punce na šoli. Mireille, Astrid in Hakima, ki  jih ustoličijo na prvih treh mestih, se sicer znajdejo v krizi, a se ne dajo. Ko se spoznajo, ugotovijo, da imajo (še) nekaj skupnega – vse si želijo biti 14. julija na vrtni zabavi v Elizejski palači (mimogrede, Francija tega romana ima predsednico!). Skupni cilj jih poveže in motivira, da se med poletnimi počitnicami usedejo na kolesa in zavrtijo pedala v smeri Pariza. Potne stroške naj bi si pokrile s sprotno prodajo klobasic, a se kmalu izkaže, da ta podvig niti ne bi bil potreben, saj postajajo iz dneva v dan bolj slavne; nenadoma tri špehbombe na skrivnostni misiji (naziv so posvojile, kar spravlja organizatorja sramotnega tekmovanja v neznanski bes) spremlja celotna država, mediji se pulijo za njihove izjave, v mestecih jih sprejemajo župani osebno in konec koncev jim na vrtno zabavo ne bo treba uletet, ker prejmejo kar uradna vabila. Avanturica trojice špehbomb skratka eksplodira v glavno temo poletja.

Roman #3špehbombe se dogaja predvsem na cesti in mineva med srečanji z zanimivimi posamezniki in zapleti v obliki sabotaže, vremenskih muhavosti in raznoraznih telesnih bojkotov, a njegovo roadtripovsko lahkotnost uravnotežijo kompleksnejša vprašanja: kako preprečiti tovrstna tekmovanja, ki se dogajajo na spletu in tako niso v pristojnosti šole, četudi zadevajo učence?; naslednji premislek terja francosko vojaško posredovanje v t.i. Problemistanu, kjer je Hakimin brat izgubil nekaj mož in svoji nogi; in še kaj bi se našlo, na primer odsotnost Mireillinega biološkega očeta in prisotnost »umetnega« … Zanimiv je tudi odnos, ki ga ima špehbombna veteranka Mireille s svojo mamo – do nje je pogosto pikra in neprizanesljiva, z njo se zvečine pogovarja zafnano oz. afektirano, a se tudi mama ne drži nazaj. Konec koncev pa je prvoosebna pripovedovalka neprizanesljiva tudi do sebe, na bralčevo srečo pa pri tem in tudi sicer prav posrečeno duhovita. Njena pripoved je jezikovno razgibana, Mireille pa je tudi mojstrica slikovitih opisov; kadar nanesejo na kulinarične poslastice, se bralcu prično v ustih nabirati sline in nenadoma, še minuto poprej zadovoljno sit, se ne moreš več otresti želje po grižljaju mladega sirčka ali gosje paštetke.

Knjiga #3špehbombe ima dejansko vse, kar je potrebnega za uspešnico: nekonvencionalno junakinjo/junakinje, nekaj resnosti, nekaj zabavnosti, nekaj napetosti, gibanje, pôt in solze ter srečen konec. Slovenska izdaja ima za piko na i tudi odlično spremno besedo prevajalke Katje Zakrajšek, v kateri se simpatično pomudi pri zelo osebnih okoliščinah v zvezi s prevajanjem pričujočega romana, prav tako simpatično, a hkrati tudi poučno pa tudi pri konkretnih in bolj splošnih prevajalskih izzivih in zagatah.

#hudaknjiga

O avtorju. Živi v Ljubljani, kjer bere, piše kritike in še kaj, urednikuje in tu in tam kaj prevede. Rada ima mladinsko književnost. Mumini so zakon! Kadar ne počne nič od prej omenjenega, športa ali odfrči na kak drug konec sveta, včasih zato, da športa tam. Poleti svojo pisarno (beri: laptop, telefon … →

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • »Med sencami v Hadu globinah«

    Martin Justin

    Preden sem se lotil Cone, četrtega v slovenščino prevedenega romana francoskega pisatelja Mathiasa Énarda, sem bral njegov Kompas, z goncourtom nagrajen roman, ki je, prav tako v odličnem prevodu Suzane Koncut, pri Mladinski knjigi izšel leta 2017, in bil izjemno navdušen.

  • Tudi otrokom vesoljčkov ni vedno lahko

    Gaja Kos

    Brata Predin sta, kot naročeno za knjižne projekte, zavezana eden besednemu in drugi vizualnemu. Andreja Predina poznamo predvsem kot pisatelja, novinarja in urednika; med drugim je zakrivil tudi odlični roman Na zeleno vejo, ki je pred leti odlično buril duhove in vnemal vroče debate.

  • Take zmajske

    Veronika Šoster

    Knjiga sledi številnim zakonitostim žanra mladinske pustolovščine. Imamo zemljevid, ki ga druščina odkrije po pomoti, a se kmalu izkaže za ključnega. Imamo začetno poletno brezdelje, ki kar kliče po akciji, po nečem razburljivem, kar bo previharilo dolge soparne dneve in jih naredilo predvsem bolj vznemirljive. Imamo tudi pisano druščino otrok, ki se spoprijateljijo ravno zato, ker se lotijo nenavadnega in celo nevarnega podviga.

Izdelava: Pika vejica