Kęstutis Kasparavičius: Mala zima, Trapaste zgodbe

Litvanski besedni in likovni ustvarjalec Kasparavičius se nam je prvič predstavil z avtorsko slikanico Podvodna zgodba, ki ji zdaj sledita še dve zbirki ilustriranih zgodb. Zgodbe iz knjige Trapaste zgodbe so kratke, nekatere za pol strani ali pa še to ne, avtor pa se v njih ukvarja predvsem z oživljanjem predmetnega sveta, deloma tudi z naravo. Naslov je kar pravšen – zgodbe so res trapaste, torej prismuknjene, na primer o ribi, ki se odpravi ribarit, ali o čajanki, ki jo je priredil čajnik itd. Vem, da tole zveni obetavno, vendar pa vse le niso navdušujoče originalne in/ali zabavne, nekatere so celo prav zelo »preproste«; tudi predmeti so likovno vsi oživljeni na enak način, z velikimi očmi, prav takšnim nosom, okroglimi lici in usti, a vendarle ne kičasto, kot se v takšnih primerih rado zgodi. Kakorkoli že, dejstvo, da so zgodbe kratke in da so nekatere še prav posebej trapaste (v pozitivnem smislu, seveda), bralca kljub temu zmami, da lista in bere in goji radovednost prav do konca. V celoti gledano pa se vendarle bolje izkaže knjiga Mala zima, v katero je zbranih deset nekoliko daljših, tudi literarno bolj razvitih oz. izdelanih zgodb, ki jih s Trapastimi zgodbami druži osredotočenost na predmetni in živalski svet. Najboljša je prav naslovna Mala zima, zanimiva je tudi zgodba Pande, v kateri avtor »pojasni«, kako so pande dobili »današnjo« črno-belo podobo, medtem ko je na primer Beli valček, v katerem gredo odslužene obleke po svoje, na lepše, tiste sorte, ki bi ji lahko rekli že videna. Torej? Kasparavičiusova ilustracija, ki združuje tako realistične kot domišljijske elemente, bralca uspešno popelje v svetove njegovih zgodb, ki so, kot rečeno, nekoliko podvržene kakovostnim nihljajem, a nikoli povsem za odmet.