Tajanje različnih pristopov
Ilija Trojanow, Tajanje. Literarno-glasbeni performans. Ljubljana, Štihova dvorana Cankarjevega doma, 28. 2. 2013.
Andrej Hočevar
Dan po otvoritvi letošnje Fabule je nemški pisatelj Ilija Trojanow v istoimenskem performansu predstavil svoj novi roman Tajanje in s tem implicitno refleksijo možnosti, ki jih ima literatura za povezovanje z glasbo in uprizoritveno režijo. Verjetno ne preseneča, da je v Bolgariji rojeni pisatelj, ki je odraščal v Afriki, živel v Indiji in Nemčiji in se pred kratkim ustalil na Dunaju, tudi svoj novi roman uokviril prav s potovalno zgodbo. V njem gre namreč za potovanje na Antarktiko, ki ga doživljamo skozi oči oz. dnevniške zapiske prvoosebnega pripovedovalca, strokovnjaka za ledenike in varuha nedotaknjenega sveta, čigar melanholično-cinični okoljevarstveni angažma s časom prestopi mejo sprejemljivega.
Trojanow, ki je o potovanju na Antarktiko leta 2008 že objavil reportažo za tednik Die Zeit, je svoj roman pretopil tudi v zvočno knjigo z avtorsko glasbo čelista in skladatelja Hansa Huyssena. Tajanje je kot zvočna knjiga pravzaprav neke vrste zvočna igra, saj ima razgibano in premišljeno dramaturgijo, ki ji je v grobem sledil tudi nastop v živo. V njem Trojanow ni predstavil zgolj fragmenta, temveč po svoje zaključeno celoto, ki je ponazorila različne stopnje prehajanja med posameznimi izraznimi možnostmi. Na posnetkih je na avtorjevo interpretacijo besedila položena mreža glasbenih intermezzov in oglatih zvočnih skulptur, v katerih se fragmentarno prepleta menda 27 različnih glasov (v knjigi je to sicer vsako drugo poglavje), manjši plaz šuma vsakdanjega sveta s pogovori, radijskimi odlomki in namigi na dogajanje znotraj zgodbe.
Glasba Hansa Huyssena, s katerim je Trojanow sodeloval že prej (med drugim pri operi), je bila napisana posebej z mislijo na tekst, kar je že samo po sebi hvalevredna poteza, ki bi si jo tudi pri nas želel še kdaj doživeti. Huyssen je za svoj komorni trio (saksofon, viola in čelo) pripravil zmerno ekspresionistično glasbo z mnogimi odrezavimi staccati in pizzicati in celo baročnimi elementi, ki je lepo povzela uglajeno zunanjo podobo celotnega dogodka in notranjo napetost pripovedovalca v romanu, čeravno pa še zmeraj ni bilo prave interakcije med glasbo in govorjeno besedo, razen redkih precej neposrednih zvočnih ilustracij. Namesto tega se je Huyssen odločil za določeno filmskost, nekakšno sugestivno zvočno kuliso, ki je to nalogo pravzaprav tudi odlično opravila. Posamezni instrumenti so si spretno podajali motive in drug drugemu domiselno odgovarjali. Tukaj velja posebej pohvaliti niansirano igranje saksofonistke Michaele Reingruber.
Po uvodnem nagovoru, za silo prebranem v slovenščini, je Trojanow pripovedoval v celoti na pamet, osredotočeno in umirjeno, čeprav sledi slog v romanu po eni strani logiki notranjega monologa, po drugi pa je tudi močno razvejan in posledično nemara nekoliko izumetničen. Avtorjeva interpretacija, ki je bila sicer mešanica obeh nasprotujočih si pristopov, je prednost pred doživeto prvoosebno izpovedjo vendarle dajala treznemu, četudi izdelanemu pripovedovalskemu poročilu, ki ga je še najbolj motilo brenčanje iz slušalk s hkratnim branjem tolmačke v slovenščini in pomanjkljivo ozvočenje. S takšnim branjem se je Trojanow od lastnega teksta nekoliko distanciral, kar, povedano drugače, pomeni, da je nekoliko upočasnil lastno vsebinsko gonilo.
Trojanow, ki je večino časa zamaknjeno sedel, je nekajkrat vendarle vstal in se sprehodil po prizorišču, s čimer je dobesedno naredil korak iz zgolj zvočnega (besednega in glasbenega) nastopa na polje gledališkosti. Ta prestop je bil po mojem odveč, še posebej zato, ker je bil Trojanow te vloge očitno manj vešč in v njej manj samozavesten. In ko sem že pri tem, verjetno je že v odločitvi, da ne bo bral, temveč govoril na pamet, zametek te (po mojem nepotrebne) želje po teatraličnosti. Prekinitev salonske mizanscene je bila pravzaprav samo enkrat zares motivirana, in sicer ko je Trojanow stopil pred glasbenike in jim igrivo dirigiral. Ne pravim, da je to bilo res potrebno, bi pa bilo bolj učinkovito, če bi statika ne bila že prej okrnjena. Avtor bi lahko bil tudi bolj avtorski, bolj samosvoj in drzen, s čimer bi nemara bolje izkoristil prednosti, ki jih ima pred igralcem.
Nastop se je učinkovito zaključil s posnetim odlomkom zadnjega glasovnega živžava, tako da je bilo dogajanje dejansko preslikava njegove vsebine – “danes se bodo za pet minut ugasnile luči in tega ne bo nikoli konec”. Zelo gledališka gesta, na katero pa so prisotni reagirali z zamikom.
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.