Milutin Cihlar – Nehajev: Beg. Zgodba nekega našega človeka

Navezanost na rodno grudo zaznamuje roman, ki že na prvi strani obljublja jalov beg pred realnostjo. Razvije se skozi pisanje pisem, dnevniških zapisov, monoloških odlomkov, prežetih z jadikovanjem in romantičnim fantaziranjem o puritanski ljubezni, finančnem blagostanju in končno zgolj izhodu iz cikla zapravljenih priložnosti. V teku branja nas motivni tok nenehno napeljuje na prepričanje, da sploh ne gre za delo hrvaške proze, temveč slovensko besedilo z začetka prejšnjega stoletja. Protagonista Đura Andrijaševića bi kot obubožanega pisatelja, malodušnega profesorja in melanholičnega zaljubljenca zlahka zamenjali z nemalo liki iz Cankarjevega opusa. Ob bok mu oba avtorja postavita požrtvovalno mater, potrto, razočarano, posušenih solz in hrapavih rok, ki hlastajo za upanjem. Tudi na ravni fabule se aluzije kar vrstijo. Ključno ostaja občutje šibkosti sredi provincialnega okolja, ki postopoma (z alkoholom v vlogi katalizatorja) izsesava intelektualni potencial. Čeprav je stalno občutje svetobolja, vpetega v »puščobno skrb za golo preživetje« morda nekoliko preživeto, pa romanu nikakor ne moremo odreči pohvale za pristno impresijo Gorskega kotarja. Le-ta poleg dodelanega preigravanja z besedami blaži odpor do junakove toge vdanosti v usodo, ki se izpoje v izgubi poslednjih ambicij. Apatija očitno ostaja trdovratni sindrom Slovenca in Hrvata, leta 1909 in 2016.