Razbliževanja

Cepljenje resničnosti zna biti zagonetna zadeva. Je stvar posameznika, ki se bo s tem vedno soočal po svoje. Pred čimerkoli drugim si bo moral sredi te brezkončne mitoze zagotoviti svoje lastno sidrišče. Po drugi strani pa je to kot norice. Tako ali drugače jih mora preboleti vsak.

Morda je to ena osrednjih tem kratkoprozne zbirke Kamni z Marsa Teje Močnik. Na ravni podob je sicer še smiselna, medtem ko se abstrakciji upira in jo lahko očitno ukroti šele biološka terminologija. Torej gotovo, nekoliko je v oblakih, kar pa le potrjuje, da gre res za unikatne primerke, ki živijo bolj sami zase. Tako na primer v eni izmed zgodb deklici umre oče, nastalo razpoko pa poglobi še sprenevedanje sorodnikov, da je šel le na potovanje. Je potem čudno, če se ji zdi, da se babica med epileptičnim napadom »premika po tisti enigmatični črti, ki deli tu in tam«? Sledi še skrivnostna vrnitev očetovske figure, ki pa je deklica ne sprejme. Svoje sidrišče je očitno že našla.

Primerov deljene resničnosti je še več: nočna zabava se stopnjuje do bakanala, po neuspeli nosečnosti ostaja v nekakšni eterični vmesnosti ali pa resnica le nakazuje svoje stranske ulice, ko moški izve, da ima morda sedemnajstletnega sina. Tako so zgodbe za silo povezane, čeprav še marsikaj štrli ven. Tudi na ravni posameznih zgodb se najdejo podrobnosti, celo odlomki, ki se za skupen smisel zdijo slepi potniki, kot ko je smrt ljubimcev mimogrede pripisana otroškemu mrcvarjenju paglavcev (»Izkrcanje«). Posledično se včasih celo dozdeva, da je cilj nekakšna samosvoja atmosfera, za katero pa je fabulativna raznolikost, ki zaobseže marsikaj – od puščavništva do tekmujočih kuharjev –, moteča in se zato seli na raven sloga.

No, tudi ta je precej razgiban. V nekaterih zgodbah je res izpiljen, berljiv in prijeten, ob čemer se zastavlja vprašanje, zakaj ni tak povsod. Vsake toliko časa naracija zapade v neutemeljeno izpuščanje odstavkov ali kopičenje stavčnih soredij. Zgodba »Hotel« na nekaj straneh preide iz pogojnika v prvi osebi v sedanjik tretje osebe s povednim naklonom, pa potem v prihodnjik, vmes pa niti ni odstavkov, če dešifriram oznako težke berljivosti. Seveda, tudi to bi bilo lahko povsem legitimno, a tu pač ni. Prvoosebna pripoved v pogojniku na primer ničesar ne dodaja, saj na začetku in na koncu le potrdi vse, kar je povedano že s kolektivnim protagonistom.

Tako po tem našem neuspelem ekskurzu ne preostane drugega, kot da nadaljujemo s svojo biološko disertacijo. In res o tematiki še ni bilo povedano vse. Zbirka večkrat izpostavlja magnetno delovanje toplote, ki ima moč, da tisto, kar sili nekam v vesolje, vsaj začasno prizemlji. Zasidra. Med vsemi temi dimenzijami resničnosti namreč ljudje vendar telesno sobivajo. To je tista ničta, primitivna distanca, na katere temeljih se potem sproža oddaljevanje, ki pa je spet mnogotero. Te »nedoumljive razdalje« astronomko iz zgodbe »Kamni z Marsa« obsedajo kot kakšna vzhodnjaška filozofija. Zdi se, da se včasih povsem samovoljno, neslišno spustijo nad odnose, kot med mater samohranilko in njeno hčer v zgodbi »Drobiž«. Reprezentativno pa je to upodobljeno v eni izmed povsem preprostih zgodb pod skupnim naslovom »Podaljšane kave«, kjer se ločenca očitno dogovarjata o delitvi premoženja. Ko se zatem peljeta domov, nenadoma začutita »toploto, ki sta jo oddajala«, in si zaželita, »da bi vožnja trajala«. Med križajočimi se pričakovanji, upanji in željami se znajde ta nerazložljiva skupna točka. Gola privlačnost, čisti magnetizem, ničta distanca. Ni važno, kam se bosta odpeljala, važen je ta trenutek, ki hkrati kaže v obe smeri.

Da pa to ni le igra, enostavna dinamika izravnavanja, difuzija, dokazujejo na primer zgodbe pod naslovom »Lepi zapuščeni kraji«, kjer se distance na določenem mestu vendarle nepreklicno izpnejo, kot ko možje zapustijo nosečnice (»Hotel«). Tako je torej tudi z ljubeznijo, pri kateri ne gre zgolj za usklajevanje dimenzij – za to je preveč krhka. Zanimivo, da je tu zbirka tudi najbolj angažirana in aktualna, na primer s temami feminizma (»Grad«) in begunstva (»Samostan«). Na kocki je namreč usoda, ki lahko kraje vsekakor tudi izprazni, jih pusti brez spominov, objektivne in zgolj brezinteresno, površinsko lepe.

Obstaja pa še druga stran kovanca – vsekakor ljudje odhajajo, celo izginjajo, tudi namenoma. Zbirka se zaključi izvrstno in za tukajšnjo poanto tudi ilustrativno: »Da me ne bi nič več privezovalo na kraj, sem moral postati izmišljen lik,« pravi nekakšen sodobni puščavnik. Verjetno zanimivo naključje: tudi v eni izmed zgodb pod skupnim naslovom »Očetje« mladenič izgine v nevarno puščavo, da bi tam našel, kar se zdi kot oaza iz urbane legende. Možje, pri katerih se pred tem ustavi, pa si ne morejo pomagati, da ga ne bi nekako duhovno posvojili, kot bi odhajanje samo po sebi konstituiralo odnos oče – sin. Ta dva primera, se zdi, želita ločiti »stvarnost od obdelanih posnetkov«. Sanjači so torej tisti, ki se v teh oddaljenih naddimenzijah znajdejo najlaže, ker so sicer izgubljeni. Junakinja, ki ji je umrl oče, pripoveduje: »Svoj črno nalakirani noht kakor hudičev prst usode uperim v nebo. Predrla bom nebesno skorjico, pa naj se ulije kot razbito jajce. Nihče ne odide kar tako.«

To pa že napeljuje na tretjo in poslednjo točko interpretacije, ki izhaja iz materialistične, torej tiste prizemljene kritike sanjaštva. V zgodbi »Kamni z Marsa« Matthew ženi astronomki oponaša, da nima stika z realnostjo. Njeno delo se mu zdi obskurno, »neskončno, breztežno, odmaknjeno svetlobna leta stran in zato le napol resnično«, njegov edini rezultat (poleg visokih stroškov!) pa je »nekaj vzorcev vesoljskega materiala«. Kaj torej predstavlja ta material, ki se je prebil tudi v naslov zbirke in naj bi bil zato tudi vodilo, ideja celote? Povsem konkretno je to tisto svetlikanje v siceršnjem malodušju izgube otroka. Nekaj oprijemljivega v neskončnosti. Povedano abstraktneje pa je to begoten smisel, v zoženem pomenu tudi up. In res se zgodba konča z veseljem ob novi nosečnosti, kar pa se bere z določeno ironijo. Kako bo namreč otrok rešil tako razparano razmerje? V primeru, da je bila ta ironija predvidena, ni pisateljski spodrsljaj, temveč idejni kontrapunkt, ki je tudi sicer že bil nakazan. Tik po otrokovi smrti namreč beremo: »Misel na neskončnost ji nikakor ni bila v uteho.« To je trezna samorefleksija, ki generalizira vsak poskus izoblikovanja prisiljene teze in odmerja primeren delež tudi prizemljenosti. Kmečki pameti.

Projekcija tega sklepa na preostale zgodbe je zapletena prav zaradi tiste raznolikosti, ki sem jo že omenjal, pa vendar nujna za smisel te dolge izpeljave in zbirke same. Za ponazoritev poskusimo z zgodbo »Izkrcanje«, kjer se ljubezenski trikotnik pretrga, ko dva fanta padeta v vojni. Dimenzije resničnosti se kažejo v nerazčiščenosti preteklosti, ki je bila zaradi ljubosumja že sama polna slutenj, dvomov in negotovosti, tako pa ostaja še ambivalentna in nezapečatena. Tudi distanco opažamo na več ravneh. Po eni strani gre za časovno oddaljenost, po drugi za prav meseno in krvavo prisotnost v spominu. Slutnja teh čudnih razdalj pa je bilo že nekdanje ljubosumje, ki je trikotnik razjedalo. Kje imajo tukaj torej svoje mesto kamni z Marsa? Dekle pravi: »Če bi nas razžrlo ljubosumje, bi se verjetno končalo manj tragično, a bolj žalobno, predvsem pa brez slehernega upanja. Še se lahko izkrcamo skupaj.« Z izkrcanjem ima najverjetneje v mislih prekop njunih trupel domov. Up torej paradoksno ter skoraj v dejanju vere vidi prav v njuni smrti, ki je tako rekoč rešila njihovo razmerje pred žalobnim razkrojem.

Po podobnem kopitu bi šlo tudi z večino ostalih zgodb, z izjemo (vsaj) »Terase v Rimu štiri stoletja pozneje«. Zgodba je slogovno sicer ena bolje napisanih, a se je pod to idejo nikakor ne da strniti, kar pravzaprav postavlja pod vprašaj moj celoten tukajšnji eksperiment. A saj smo ugotovili, da so resnice mnogotere. Naj ostane pri tem in naj interpretacija obvelja za potrjeno.

Ne moremo reči, da zbirka po ničemer ne posega. Ostaja pa zaradi raznolikosti vse skupaj vendarle precej nedorečeno. Zastavki, do katerih smo tu prišli, imajo gotovo potencial za nadaljnji razvoj, saj bralca, ki se prebije skoz gost slog, vsekakor ne puščajo indiferentnega, je pa v tem smislu prisiljen instrumentalizirati predvsem lastno samoizpraševanje ob dinamični atmosferi. Interpretiranje je gotovo oteženo in zato drugotno, a ko že skoraj presežemo kriterije tradicionalne koherence, vendarle zadovoljujoče.