Preveč kovčkov in mraza za enega človeka

Velibor Čolić, Priročnik za izgnance. Uspešno izgnanstvo v petintridesetih korakih. Prev. Ana Barič Moder. Novo mesto, Založba Goga, 2020

Lija Gantar

Mladega jugoslovanskega pisatelja Veliborja Čolića vojna izžene v Francijo, kjer znova začne kot osamljen nihče s kovčkom in pisalnim strojem, v petintridesetih korakih pa v prepletu melanholije, ironije in črnega humorja opiše prva leta svojega vzpona z izgnanskega dna v vrhove svetovne literature.

 

Osemindvajsetletni protagonist prvoosebno popelje bralca skozi svoje izgnanstvo iz balkanskih vojn v francoski Rennes in druga evropska mesta od konca poletja 1992 do silvestrovega 1999. Poleg »priročnika«, ki ga sestavi na podlagi nasvetov soizgnanca Mehmeda Bajramija, srečamo tudi seznam od a) do g), v katerem junak primerja in izloča različne tehnike samomora, spet na drugih mestih pa kot v učbeniku ustrezno po sklopih naslavlja različne opcije, ljudi in kraje. Dialogi, dogodki in skoraj dnevniški zapisi se mešajo z navedbami številnih svetovnih književnikov in filozofov, ki jih junak kot pisatelj pozna, občuduje, se daje mednje in obdaja z njimi, ko je obkrožen z metafizičnim hladom izgnanstva, begunstva in tujstva.

Izgnanstvo se sprva v romanu pokaže kot nenadno izenačenje. Država, vzroki za trenutno situacijo, preživete travme in vse drugo, kar je pripovedovalec pustil za seboj, vse našteto izgublja svoj pomen; protagonist je naenkrat enak somalski družini na drugi strani hodnika azilnega doma, Iračanom na začetnem tečaju francoščine ter pobeglima ruskima vojakoma zvečer v baru. »Pesnik sem!« spet in spet vzklika, toda naj »največji up sodobne jugoslovanske književnosti« še tako mrzi in prezira svojo trenutno situacijo, je ta svet, v katerega ne spada, edini možen. Njegov lastni svet ne obstaja več, vsaj ne zares; Bosno požira vojna, in kot meni sam, je vojna prej vse drugo kot književnost. Nalivanje z alkoholom čez noč in s kavo čez dan iz protagonista sicer ne more izbrisati ne enega ne drugega; spomini vojnih dni nikdar zares ne odidejo v pozabo, pisati pa prav tako nikoli ne preneha – in pisanje o vojni ni nobena izjema. Kar pisatelja pravzaprav reši iz izgnanskega dna, je taista vojna, ki ga je tja potisnila – kot z žalostjo opaža sam, je Bosna s tamkajšnjim dogajanjem namreč »zelo v modi«; prav zato o njem kot izgnanem jugoslovanskem pisatelju posnamejo dokumentarec in kmalu lahko tudi izda knjigo Bošnjaki (ljudje, mesta, bodeče žice), ki jo predstavlja po francoskih mestih. Odpor, s katerim pripoveduje o svojih doživljajih, ostaja skorajda enak kot prej; »ugledni filozofi«, v katerih družbi se po novem giblje, mu s tem, ko jih omenjajo v svojih uglednih debatah, kot da kradejo njegovega Celana, njegovega Levija, njegove vire navdiha in opore. Počuti se še bolj osamljenega kot prej, sam s svojo domovino in njeno vojno – vsi trije trenutno v modi, dokler se tok zgodovine ne usmeri v kako drugo človeško tragedijo.

Pisatelj kljub izkušnji vojne Bosno v spominu nosi takšno, kot je bila prej; kot Bosno, ki jo namesto krvi in smodnika prevevajo vonjave po sveži turški kavi. Čolić, danes sicer uveljavljen kot velik frankofonski pisec, se je domovini poklonil že z romanom Sarajevski omnibus (Goga, 2018), kalejdoskopom zgodb ljudi in objektov prestolnice, kjer ne glede na dogajanje spet in spet vznikajo vonjave in okusi – prav ti pa vsaj za eno popoldne vrnejo domov tudi pisatelja v Priročniku, ko s sonarodnjakom Omerjem ob steklenici vina jesta ovčjo glavo z ajvarjem ter obnavljata spet in spet iste prigode iz časa »prej«. Vojne polna Bosna takrat zgolj za trenutek ponikne, že naslednji trenutek pa pisatelja znova obda spet in spet omenjani metafizični hlad, ki nima ne vonja ne okusa.

Dejstvo, da pisatelj izhaja iz (po svojih opažanjih) »popularne vojne«, mu sčasoma pomaga pri ponovnem vpenjanju v literarno sfero, a temu navkljub izgnanstvo na začetku kar nekaj časa zavrača in se težko sprijazni, da ne bo nikdar več, kot je bilo, in da je moral za seboj pustiti tudi edinstvenega in neverjetnega prejšnjega sebe, da bi lahko potem postal le eden od mnogih v enakem položaju. Melanholično samoljubje mu ne dopušča sprejeti identitete, ki pomeni razkol tako z domovino kot z dotedanjo slavo, ki je je bil deležen kot pisatelj; identiteta izgnanca je nov začetek, prazen list, ki dan za dnem zeva pred njim v dolgih urah srkanja enega in istega espressa. Junak mora, a obenem ne more pisati; lastni teksti se mu zdijo porazno slabi, in čeprav se vsem predstavlja kot pisatelj in na prvi uri francoščine že sanja o goncourtu, obenem sam pri sebi brez lažne skromnosti poudarja, da so njegova besedila mnogo slabša od njega samega. Tudi po prvih uspehih v nedomovini občutek večvrednega pisatelja manjvredne literature ostaja enak, vendar ponovno udejstvovanje v pisateljskih krogih vseeno pripomore k temu, da se junak spet začuti svojega: zopet piše, zopet izdaja, zopet je vse tisto, kar je vseskozi trdil, da je. Problemi z identiteto se iz depresivnega alkoholizma in konstantne samoevalvacije zbanalizirajo zgolj na dolgovezne migracijske postopke; naj na potnem listu piše karkoli, pisatelju samemu sebi ni treba več dokazovati, da je prav to – pisatelj.

Glede na naslov naj bi bila zgodba namenjena izgnancem, glede na »dnevniškost« lahko tudi le avtorju samih zapisov, glede na številne medbesedilne navezave pa je roman tako hvalnica vsem omenjenim filozofom in književnikom kot tudi zakladnica za vsakogar, ki jih pozna in ceni tudi sam. Levi, Celan, Cortázar, Baudelaire, Poe, Ginsberg, Hesse so le nekatera imena, h katerim se junak zateka v teku romana – ta se pravzaprav celo zaključi z v prozi napisano Celanovo pesmijo »Psalm«. Vseeno pa pisatelj ni vedno tako krčevito vdan ljudem, ki jih navaja, saj se tako navedbe kot njihovi avtorji pojavljajo kdaj spoštljivo in občudujoče, kdaj pa tudi sarkastično in ljubosumno, odvisno od razpoloženja junaka. Ko denimo na Uradu za begunce nikogar ne zanimata njegova univerzitetna diploma in jugoslovanska literarna nagrada, najprej za pomoč moli k Baudelairu in h Kunderi, nato v drugem poglavju namesto klasikov rajši citira nasvete ciganskega kolega, kako v veleblagovnici ukrasti črno usnjeno jakno, kasneje pa se norčuje iz gastronomskih preferenc priznanega filozofa na neki konferenci.

V teku romana se pisatelj nasploh vedno pogosteje obrača navzven: opisi in zgodbe ljudi, s katerimi ima opravka, postanejo pogostejši od naključnih slik njegovih trenutkov, občutij in razmišljanj. Sprva so stiki skorajda nujni za pisateljevo življenje – moško družbo si najde za popivanje, žensko iz potrebe po bližini in piljenju francoščine. Kasneje se junak kljub udejstvovanju v visokih literarnih krogih še toliko bolj druži s tako ali drugače izgnanimi in begajočimi; svoje življenjske usode (in po potrebi prenočišče) z njim delijo tako begunci iz raznih drugih vojn, razpadajočih držav in političnih sistemov kot tudi v lastni domovini živeči ekscentriki, antiglobalisti, boemi, prebivalci preteklosti in ujetniki svetobolja. Praznine, ki jih čuti v drugih ljudeh, napolnijo njegov lastni občutek manka; napolnijo prazne nazive mest, ki jih pisatelj obišče in kjer čuti isto kot v poprejšnjih, dokler se ne vrne v Strasbourg in stran od vseh ljudi z zaprtimi očmi odšteva do novega tisočletja.

 

Priročnik za izgnance ni nikakršen priročnik – četudi je izgnancu pri roki, ne deluje ravno kot zbirka vodil in nasvetov; četudi se vrti okrog izgnanstva, pisatelj vendarle ni najbolj tipičen predstavnik izgnancev. Posamezna poglavja niso zares koraki ali kakršnekoli stopnje (uspešnega) izgnanstva, so pa koraki izgnanca, ki gre kdaj naprej, kdaj nazaj, nemalokrat pa obstane na mestu in otrpne na begu pred vojno, pred neustavljivim tokom sprememb, pred metafizičnim hladom osebnega izgnanstva iz lastnega sveta – in vendarle vselej ostane, kot pravi sam, »dokončno in nepopravljivo jaz«.

O avtorju. Lija je magistrica primerjalne književnosti in japonologije. Živi v Preddvoru in zaključuje magistrsko nalogo iz založništva na temo izdajanja japonske književnosti v slovenščini.

Avtorjevi novejši prispevki
Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Vojna je brezobrazna

    Aljaž Krivec

    Ko je beloruska pisateljica in raziskovalna novinarka Svetlana Aleksijevič leta 2015 prejela Nobelovo nagrado za književnost, so bili odzivi vsaj glede na siceršnji pomen nagrade relativno pičli in razmeroma hladni. Tu in tam se je pojavil očitek, da formalno sploh ne gre za pisateljico, da ime ni dovolj znano in da imamo ponovno opravka s podeljevanjem na podlagi družbenokontekstualnih, manj pa literarnih okoliščin … Precej drugače kot pri (ponovno »sporni«) podelitvi le leto kasneje, ko je švedska akademija izbrala Boba Dylana in je po medijih završalo …

  • Sanjačevo slovo od izsanjane dežele

    Jasna Lasja

    Pravijo, da je v Peterburgu pomlad. Kaj res? No, morda pa res. Vsi spomladanski znaki so tu. Polovica mesta ima gripo, druga polovica pa vsaj smrka, če ne drugega. Takšni darovi matere narave prepričljivo pričajo o njenem preporodu. Torej imamo res pomlad! Tradicionalni čas ljubezni!

  • Delikatna ljubezen

    Martin Justin

    Šola za delikatne ljubimce se bere kot 50 dni trajajoč dialog (avtorica v Uvodu pravi, da jo je pisala kot pastiš Platonovega Fajdra) med Tašo, magistrsko študentko klasične filologije iz Beograda na izmenjavi v Atenah, in Aleksejem, starejšim ruskim igralcem, »zaslužnim umetnikom«, ki je v mesto prišel na študijski dopust, da bi preučil grško gledališče in poskušal navezati stike z lokalnimi umetniki.

Izdelava: Pika vejica