Premetena avtobiografija

Avtor dela Umetniki in meščani ne potrebuje posebne predstavitve, saj je s svojim delom na področju literarne teorije, zgodovine in kritike na takšen ali drugačen način poznan vsakomur, ki se je kdaj, čeprav mimogrede in od daleč, vsaj malo zanimal za katero od teh področij. Po mnogih vplivnih in za slovensko literarno polje nujnih strokovnih delih, ki jih je napisal kot znanstvenik, nas tokrat prvič nagovarja s pozicije literarnega ustvarjalca. Pa nas res?

Za prestop iz strogo literarno-znanstvenega polja v svobodnejše pisateljstvo si je izbral avtobiografski žanr – iz več vidikov razumljiva izbira. Prvi je ta, da se je v življenju človeka, ki je skoraj vse življenje tesno vpet v raznovrstno literarno dogajanje, gotovo nabralo neskončno podatkov, zgodb in anekdot, ki kar čakajo, da jih zapiše in obljubljajo zanimivo branje za vse, ki jih ta del slovenske stvarnosti vsaj malo zanima. Drugi razlog pa se najverjetneje skriva v pisateljevi osebnosti (ki se, kot bomo videli, ne-razkrije tudi v Umetnikih in meščanih) in temelji na zadržanosti. Avtobiografija je namreč tisti izmuzljivi žanr, ki lahko hkrati stopa po polju fikcije kot tudi po zunajliterarni stvarnosti – je torej nekakšna dvoživka; katera stran bo prevladala, je odvisno tudi od avtorjevih preferenc. Da se je Kos odločil za to drugo možnost, torej za besedilo z izrazitim zunajbesedilnim referenčnim okvirjem, verjetno ni presenečenje. Na ta način se je izognil prestopu v »čisto« fikcijsko ustvarjanje, vseeno pa se je odmaknil od dolgoletnega znanstvenega diskurza. 

Prav ta diskurz pušča vidne sledi predvsem v sami strukturi obravnavanega dela; očitno je namreč, da imamo opravka z avtorjem, ki ima stvari rad jasno zastavljene, saj je struktura zelo razdelana. Delo je razdeljeno na dvanajst poglavij, ki si sledijo predvsem tematsko in kolikor je le mogoče tudi kronološko. Tako nas pisatelj seznani z očetovim umetniškim ozadjem, portretom Ljubljane (točneje Bežigrada) in njenih prebivalcev, z mamino družino, z očetovimi delom in prijatelji, z očetovo širšo, predvsem Zajčevo družino, z obiskovanjem vrtca in začetkom šolanja, z vpisom na gimnazijo, z družinskimi ozadji sošolcev in njihovimi pred-, med- in povojnimi usodami, s sošolci, ki so se začenjali zanimati za literaturo, s prijateljstvom, ki se je spletlo med njim in Primožem Kozakom ter kasneje s Cirilom Zlobcem in Jožetom Pučnikom. Na ta način dobi bolj ali manj rigidno zastavljena forma s podatki nabito vsebino. Skozi pripoved se tako postopoma seznanjamo s številnimi osebnostmi, z umetniki in meščani, kakor je posrečeno naslovljena knjiga. Podobno kot v zasnovi strukture, se tudi znotraj teh opisov kaže avtorjeva tendenca po jasnem kategoriziranju, saj bralca dosledno seznanja z vrstami družin, iz katerih so izhajale obravnavane osebe (meščanske, malomeščanske, kmečke, delavske …) in naravo prijateljstev, ki jih je stkal z nekaterimi od teh oseb (družinsko, osebno, delavsko). Posebno mesto znotraj teh daljših ali krajših epizod iz življenja znanih Slovencev zaseda zgodba Kosovega bratranca, Daneta Zajca, ki prinaša dragocen vpogled v delček življenja velikega pesnika. Kljub kopici znanih imen, ki se pojavijo skozi pripoved, pa se avtor spretno izogiba raznoraznim sočnejšim, na obrekovanje spominjajočim epizodam, ki bi se utegnile pojaviti ob katerem od znanih imen.

Že omenjena premišljeno zastavljena zgradba, torej urejenost v tematske sklope, pa ni brez slabosti – te se pojavijo v obliki podvajanja določenih podatkov. Tako lahko na dveh različnih mestih beremo denimo o tem, da je avtor šele v zrelejših letih izvedel, da je bil majhen fantek, ki je v njegovem otroštvu hodil na obisk k sosedi, Taras Kermauner, da je bila njihova družina »v zadevah spolnosti zadržana in sramežljiva«, da je prijateljstvo z Marjanom Prodanom po maturi zaradi različne študijske in poklicne usmeritve počasi izzvenelo, o pogostih samomorih med mladimi intelektualci in še nekaj je takih primerov. Do neke mere so takšna ponavljanja razumljiva, saj se določene epizode ponavljajo oz. prekrivajo v več tematskih sklopih, vendar delujejo v delu kot celoti, predvsem ob večkratnem branju, moteče in nepotrebne. 

Če si sposodim Kosovo definicijo o treh funkcijah literarnega dela, lahko brez zadržka ugotovim, da je v tem delu glavna in prevladujoča spoznavna funkcija. Gre za vsebinsko in podatkovno izjemno bogato delo, ki je z vidika razumevanja določenega časa in prostora, ožje pa tudi literarnega dogajanja, nadvse dobrodošlo in informativno – avtobiografija je tu v funkciji historičnega dokumenta, kot jo je razumel Dilthey. Da gre za prekaljenega in premetenega avtorja, postane jasno, ko pridemo do konca te avtobiografije in ugotovimo, da sicer izvemo ogromno o drugih, a skoraj nič o avtorju samem, da je v delu celo zelo redko uporabljen za avtobiografijo tako značilen osebni zaimek jaz. Bolj kot avtobiografija se zdi, da je to biografija številnih oseb, ki so tako ali drugače prišle v stik z avtorjem. »Avtor« se predvsem kaže ravno skozi različna umanjkanja: manko osebnih izkušenj razkriva zadržanost in sramežljivost, manko obrekljivih delov pa kaže na spoštljivost in dostojanstvo – s tem, ko ne pove veliko o sebi, pove največ. Kot že rečeno, si je Janko Kos za prestop iz znanstvenika v umetnika izbral najbolj logičen žanr – ne nazadnje je prav on opisal avtobiografijo kot polliterarno besedilo – na ta način ostaja tako vsaj deloma še na njemu tako domačem in znanem polju »pisanj[a] o literaturi«.