O družbenosti literature in Bahtinovem krogu

Eden pomembnejših, recimo temu tako, heterodoksnih doprinosov k razumevanju literature je ideja o »družbenosti literature«, kot jo je razvil »Bahtinov krog«, poimenovan po najvidnejšem članu te idiosinkratične intelektualne skupine, katere delovanje, notranji odnosi akterjev in deleži njihovih posamičnih doprinosov ostajajo še danes zaviti v tančico skrivnosti.

Bahtinov krog, natančneje dve šele nedavno v slovenščino prevedeni pomenljivi deli Formalna metoda v literarni vedi (1928, slo. prev. M. Kržan, Studia humanitatis 2022) Pavla Nikolajeviča Medvedeva ter Marksizem in filozofija jezika (1929, slo. prev. M. Kržan, Studia humanitatis, 2008) Valentina Nikolajeviča Vološinova, je med drugim razvil eno najkredibilnejših marksistično orientiranih teoretskih eksplikacij zapletenih razmerij med posameznikom, literarnim delom, literaturo (kot celoto), ideologijo in družbo, neobičajnost teh koncepcij pa lahko najnazorneje ilustriramo z dvema anekdotnima podatkoma. Prvi je, da se še danes, denimo v slovenskem prevodu Bahtinove knjige Estetika in humanistične vede (Studia humanitatis, 1999) o Vološinovu in Medvedevu piše kot o Bahtinovih »maskah«, kar implicira prepričanje o takšni tehtnosti in kompleksnosti njunih del, da se njunima avtorjema odreka sposobnost in dejavnost. Drug podatek pa se nanaša na že od začetkov sočasno izključevanje del iz korpusa marksizma (zlasti velja to za Bahtinova samostojna dela) z obrazložitvijo, da naj bi bilo njihovo navezovanje na marksizem namenjeno izključno izogibu stalinistični cenzuri, dasiravno ima delo Vološinova izraz »marksizem« celo v naslovu. Čeprav obe deli izhajata iz sorodnih izhodišč in četudi je na podobnih izhodiščih svoja dela razvijal tudi Bahtin – oziroma se argumenti Vološinova in Medvedeva »vračajo na razne načine – kot napevi, komentarji in podteksti« v kasnejšh samostojnih delih Bahtina, kot zapiše profesorica ruske književnosti Maria Shevtsova, pa si obe deli skupaj s svojima zamolčanima avtorjema, »maskama«, zaslužita posebno mesto v literarni vedi, filozofiji literature, jezika, lingvistike in marksizma, zlasti na njegovih najbolj heterodoksnih, najmanj dogmatičnih in zato bržkone najbolj perspektivnih in plodonosnih obrobjih. Čeprav sta tako Formalna metoda v literarni vedi Medvedeva kot Marksizem in filozofija jezika Vološinova nadvse pomenljivi zaradi več aspektov – zasnutja heterodoksnomarksistične znanosti o ideologijah, teorije jezika, literarne vede, sociološke poetike, imanentne kritike formalizma, teorije preloma –, pa bomo tukaj z nekoliko bolj impresionističnimi zamahi kot sicer izpostavili zgolj zasnutje ideje o družbenosti literature.

Medvedev/Vološinov/Bahtin – avtorstvo obeh del je mogoče še najustrezneje razumeti na način, kot so avtorji sami razumeli delovanje besede, v nenehni medsebojni družbeni interakciji – družbenosti literature ne omejujejo le na njeno vpetost v družbo in na njen vpliv nanjo. Tako Medvedev denimo pravi, da je »dejanskost« literarnega dela »njegova udeležba v družbenem življenju« in da literarno delo včasih učinkuje enako pomembno in daljnosežno kakor »družbeni pojavi, ki se odražajo v njegovi vsebini«. Avtor aludira na Turgenjeva Sinove in očete, nemara še nazornejši primer pa bi bil roman Kaj delati?, ki ga je kot odgovor nanj napisal Černiševski in ki je odločilno vplival na narodniško, nihilistično in marksistično revolucionarno gibanje v Rusiji; ameriški literarni zgodovina Joseph Frank v retrospektivi ocenjuje, da je roman Černiševskega »veliko bolj kakor Marxov Kapital poganjal emocionalno dinamiko, ki je nazadnje privedla do ruske revolucije«. Družbenost literature je treba razumeti kot nekaj, kar je literaturi imanentno, kot vplivanje literature na družbo in vice versa, kot lastnost literature, ki je tako neločljivo zvezana z literarnim delom kakor njegove rime, kitice ali siže.

V marksizmu, zapiše Medvedev, podobno pa je mogoče reči za sorodne »sociološke« pristope, je prisotna »neljuba tendenca, da se pri pojasnjevanju literarnih pojavov objavi vojna vsemu ›imanentno‹ literarnemu, marksistična metoda pa se zvede na vztrajno iskanje izključno zunanjih dejavnikov, ki določajo literarne pojave neodvisno drug od drugega«. Na ta način se literaturo zvaja na gol ideološki »odraz« materialne baze oziroma na služabnico ideologije in prenašalko drugih ideoloških nadzidav (politike, morale, znanosti, filozofije …), s čimer se ji odreka ne le njeno, rečeno z ruskimi formalisti, »literarnost«, pač pa tudi njeno svojstvenost, njen posebni položaj znotraj celovitosti človeškega sveta. Obenem pa Medvedev usmeri kritiko v diametralno nasprotne »specifikatorske« pristope, kakršen je formalistični, ki poudarjajo »notranjo (›imanentno‹) nedružbenost umetnostnih struktur« in zaradi tega »zahtevajo omejitev dosega sociološke metode«. Osrednje spoznanje Bahtinovega kroga, da je družbenost literaturi imanentna, ne pa nekaj zunanjega, tujega in pridodanega, uhaja tako formalističnim kot sociološkim perspektivam, dasiravno prve v svojem pogledu na literaturo izganjajo družbenost iz literature.

To spoznanje je Bahtinov krog utemeljil na nekaterih še temeljnejših, malodane nezanikljivih spoznanjih. Prvo takšno spoznanje najgloblje razvije Vološinov, in sicer spoznanje o družbenosti človekove individualne zavesti. V nasprotju s starejšimi idealističnimi predstavami, po katerih je posameznikova zavest nekaj vnaprej danega in v celoti izgotovljenega, družba pa nič drugega kot kumulativni skupek, seštevek individualnih zavesti, Vološinov utemeljuje, da človeška zavest postane zavest šele v družbi, natančneje v družbeni situiranosti in z družbenimi interakcijami, na »medindividualnem ozemlju«. Drugo temeljno spoznanje pa se nanaša na to, čemur bi lahko rekli »vsebina« zavesti, oziroma na to, kako zavest postane zavest. Vsebina zavesti je namreč znakovna, kajti »zavest se oblikuje in obstaja v znakovnem materialu, ki nastane v procesu družbenega občevanja organiziranega kolektiva«. Povedano drugače, človeška zavest ne prebiva kot puščavnik v samozadostnosti eremitaže, marveč vselej vpeta v ideološko (znakovno) občevanje in od njega neločljiva. Beseda kot »ideološki znak par excellence« je zato temeljna določilnica posameznikove zavesti in sama določana v nenehni družbeni interakciji – podoben uvid, kot ga v analitični filozofiji razvije Ludwig Wittgenstein z utemeljitvijo, da je obstoj privatnega jezika nemogoč.

O konceptu ideologije

Medvedev zariše osnovne konture ustreznejše teorije ideologije, ki bi nadomestila tačas (in še danes) prevladujoče predteoretske znanstvene koncepcije in definicije ideologije, zlasti liberalne provenience, ki ideologijo pojmujejo kot nekaj, kar obstaja in se dogaja zgolj »v glavah in […] ›dušah‹ ljudi«, pri čemer pa prezrejo, da »ideologij ne ustvarja individualni, izolirani človek«, temveč »se ideološko ustvarjanje in njegovo razumevanje realizirata le v procesu družbenega občevanja«. Ideologija ne eksistira le kot nekakšen notranje povezan sklop (napačnih) idej, prepričanj, pomenov in vrednot, pač pa – tukaj je mogoče prepoznati daljnovidno anticipacijo Althusserjeve ideje o materialni eksistenci ideologije – kot nekaj, kar je »dano zgolj v materialnih stvareh in dejanskosti«. Ideje, misli, verovanja, svetovni nazori postanejo »ideološka dejanskost« šele tedaj, ko »se realizirajo v besedah, v dejanjih, v obleki, v obnašanju, v organizaciji ljudi in stvari, z eno besedo, v nekem določnem znakovnem gradivu«. Šele skozi to gradivo postane svet idej, pa tudi čustev (tvorno vlogo slednjih pri postajanju in delovanju ideologije je sočasno utemeljeval Antonio Gramsci, kasneje pa Raymond Williams, Ernesto Laclau in Chantal Mouffe ter ena vidnejših sodobnih teoretičark s tega področja, Sara Ahmed), »realen del dejanskosti, ki obkroža človeka«.

Bahtinov krog pojmuje »ideologijo« nekoliko širše in pomenljivejše od tradicionalne marksistične koncepcije ideologije kot »lažne zavesti«, in sicer kot celotno področje človeškega življenja, kjer operiramo s pomeni oziroma znaki. »Vse ideološko ima pomen: predstavlja in zastopa nekaj, kar obstaja zunaj njega, je torej znak. Kjer ni znaka – tam tudi ni ideologije.« Na tem mestu velja za ceno zastranitve opozoriti na zagato, v kakršno so se ujele interpretacije althusserjanskega marksizma, ki so iz implikacij teze, da je subjekt vselej interpeliran v ideologijo (razumljeno nekoliko ožje od Vološinova/Medvedeva/Bahtina), se pravi iz vsenavzočnosti ideologije, sklepale na nezmožnost posameznikove ozavestitve, preseganja in pobega od ideologije in posledično na njegovo nemoč družbenega delovanja, kar pa Vološinov prefinjeno razreši z upoštevanjem dialektičnega razmerja med posameznikovo duševnostjo in ideologijo: »Duševnost in ideologija se druga z drugo dialektično prežemata v enotnem in objektivnem procesu družbenega občevanja […], duševnost se odpravlja, izničuje, ko postaja ideologija, ideologija pa se odpravlja, ko postaja duševnost.« Prelamljanje zato nasprotno od odražanja implicira posameznikovo ustvarjalnost, njegov preboj vpetosti v »ideologijo« (tukaj razumljeno kot lažno zavest) oziroma avtorsko subjektivno dejavnost, ki poteka ravno na način notranje igre ali boja med duševnostjo in ideologijo. »Duševnost« je v tem kontekstu nekoliko zavajajoč izraz in ga je, predlagam, smiselno razumeti kot tisti del posameznikove subjektivnosti, ki omogoča kritično presojo in avtonomno delovanje.

O svojstvenosti literature

Če imamo pri teoretikih odraza od Lenina do Lukácsa in Pavlova opraviti z dvodelitvami bit – mišljenje, ekonomija – ideologija, družba – posameznik, objektivnost – subjektivnost, pa Bahtinov krog uvede mediatorski koncept ideološkega okolja, ki posreduje med družbenoekonomsko bitjo in človekovo zavestjo. Zunanji svet je namreč človeku vselej posredovan skozi ideološko okolje, samo skozi to okolje in z njegovo pomočjo »uspe človekova zavest dojeti in osvojiti družbenoekonomsko in naravno bit«. Produkcijska družbenoekonomska bit določa neposredno zgolj ideološko okolje, ne pa tudi posameznikove zavesti in njenega (iz)delovanja (kamor sodijo literarna dela), le ta določa ideološko okolje, a obenem tudi zavest s svojim delovanjem in izdelki (kot so umetniške in literarne stvaritve) določa ideološko okolje. V teoriji odraza in preloma zatorej ni prostora za ekonomski determinizem, saj je, kot ponazori Medvedev, »misliti, da posamezna, iz enotnosti ideološkega sveta izvzeta dela neposredno, v njihovi izoliranosti določajo ekonomski dejavniki, […] prav tako naivno kot misliti, da so razmerja med rimami in med kiticami v okviru neke pesmi neposredno podvržena delovanju ekonomske vzročnosti«.

Vsaka ideološka sfera, od prava do politike, etike do religije, filozofije do znanosti, odraža in prelamlja družbenoekonomsko bit, toda vsaka počne to na svojstven, sebi lasten način. A literatura ima v celokupnosti ideološkega okolja glede na vse preostale sfere in ideologeme (kulturne produkte in izraženja) popolnoma poseben položaj. Čeprav vsi kulturni artefakti s svojo ideološko strukturo »prelamljajo postajajočo družbenoekonomsko bit«, pa v nasprotju z njimi literatura to počne na poseben, edino njej lasten način, saj po eni strani v svoji »vsebini« odraža odraze drugih področno lokaliziranih in omejenih ideoloških sfer, kot so politika, etika, pravo, ekonomija, filozofija, religija, obenem pa odraža celotno ideološko obzorje, katerega del je sama. Teorija preloma se bistveno razlikuje od alternativnih teorij odraza, saj te domnevajo, da literatura odraža bodisi neposredno bodisi subjektivno predelano zgolj materialno bazo, ne pa drugih ideoloških sfer. Temu dvojnemu odražanju in prelamljanju dodaja Bahtinov krog tretjega, in sicer odražanje in prelamljanje drugih literarnih del. Konkretno rečeno, čeprav se posamezna literarna dela lahko osredotočajo na drobne izseke iz človeškega življenja, pa literatura kot celota svojega fokusa ne omejuje na določena specifična življenjska področja, marveč v svojo vsebino vključuje vso pojavnost človekovega bivanja v vsej njegovi raznovrstnosti, tudi druga literarna dela, samo sebe, je torej samoprelamljajoča se. Ta misel, ki jo je v svojih »demarksiziranih« in zato zahodnemu postsocialističnemu okusu prijetnejših spisih najvplivneje razvijal Bahtin, je postala zasnovna ideja teorije intertekstualnosti, kar je pravzaprav družbeni interakcionizem, kot ga je razvijal Bahtinov krog, zoženo prenesen z ravni družbe kot celote na raven njene tekstualne materializiranosti.

Literarno delo, ki tega ne počne tako, kot to opisuje teorija preloma, in raje sledi doktrinam, dogmam, izdelanim sistemom, je z estetskega vidika notranje koherence in celovitosti slabo ustvarjeno delo, reči smemo, da je »družbenost«, ki bi morala biti delu imanentna in spontano organska, tukaj nasilno vsiljena od zunaj. Glede tega je pisec Formalne metode jedrnato jasen in v ostrem nasprotju s tedaj prevladujočim soglasjem sopotnikov komunizma o zagovorništvu socialne tendence v umetnosti, saj »[z] gotovimi, potrjenimi tezami umetnik nima kaj početi: neizbežno bodo postale tujek v delu, ki bo zaradi njih prozaično, tendenciozno. Njihovo pravo mesto je v sistemu znanosti, morale, v programu politične stranke ipd.« Povedano drugače, dobra literatura svojih vsebin ne jemlje iz že izoblikovanih filozofskih, etičnih, epistemskih, pravnih, verskih in drugih tovrstnih sistemov, kakor počnejo ideološki produkti drugih ideoloških področij – pravni in ekonomski »produkti« (teksti, normativi itd.) iz pravnih in ekonomskih sistemov, filozofski iz filozofskih sistemov, teološki in verski iz religioznih sistemov in tako naprej –, temveč jemlje svojo vsebino, kot poudari Medvedev, »neposredno iz samega procesa živega postajanja spoznavanja, etosa in drugih ideologij«. Prav na podlagi te edinstvene lastnosti literature, njene povezanosti z družbenim življenjem kot celoto, je Bahtin v samostojnih spisih razvil svoj bržkone še danes najvplivnejši koncept »dialoškosti«, inherentno dialoške zmožnosti in naravnanosti človeškega jezika, ki ga v optimalnih pogojih, kot jih utelešajo nekatere literarne umetnine (kot zglede Bahtin izpostavi zlasti dela Dostojevskega in Rabelaisa), odlikujeta polifonija in heteroglosija.

Vsekakor je mogoče zagovarjati »sociološkopoetično« oziroma heterodoksnomarksistično ideološkokritično obravnavo literature in obenem priznavati veljavnost preostalih razumevalnih pristopov. To je še toliko nujneje, kolikor pretekli in sodobni alternativni pristopi docela zanemarijo problematiko ideološkosti in literaturo »osamljajo« od njene družbenosti. Bahtinovemu krogu se moramo zahvaliti za ključno, a vse prepogosto spregledano in zanemarjeno pojmovanje, da je literatura po svoji naravi vseskozi družbena, iz česar sledi, da tako imenovani »sociološki« pristopi niso nekaj literaturi neimanentnega, vsiljenega od zunaj, temveč so nujno potrebni za njeno celostno razumevanje. Pa vendar – in to so avtorji večkrat, tudi v fazi najintenzivnejšega pristajanja na marksistična izhodišča (kar najizraziteje uteleša Formalna metoda Medvedeva, ki zagovarja pomembnost specifikatorskih pristopov, za česar zgled navaja ruski in evropski formalizem), naglašeno izpostavljali – je literarna »umetnina vsestransko pomenljiva«. Zato noben posamičen teoretski pristop, naj še tako teži k totalizaciji in teoretskemu monizmu, ne more izčrpati vseh njenih pomenov.

Objavo prispevka je omogočila Javna agencija za knjigo RS.