»Moraš biti neke vrste norec, da vztrajaš pri življenju pisatelja«

Festival Fabula se bo tokrat od 27. februarja do 9. marca 2013 v Ljubljani odvijal že deseto leto zapored. Programa festivala, ki o sebi govori v raznoraznih presežnikih, na tem mestu nima smisla predstavljati, saj je preobširen. Povem naj le to, da tudi letos na njem ne manjka znanih obrazov tuje in domače literarne scene ter da je letos osrednji fokus festivala Mitologija: ključ do razumevanja preteklosti ali pogled v prihodnost? Naj pa zato kakšno besedo več namenim »slavnostni otvoritvi festivala«, ki v bistvu označuje literarni večer z Eduardom Sánchezom Rugelesom.

Pisatelj Eduardo Sánchez Rugeles se je rodil v Caracasu (Venezuela) leta 1977. Potem ko je diplomiral, je domovino zapustil, saj meni, da gre za nevarno in neperspektivno deželo, in študij nadaljeval v Madridu, trenutno pa na univerzi v Salamanci pripravlja doktorat. Izdal je že tri romane: Blue Label/Etiqueta Azul, Transilvania, unplugged ter Liubliana. Slednji, ki kakopak govori tudi o naši prestolnici, je bil letos izdan pri Študentski založbi. Edino Rugelesovo delo, ki ga lahko beremo v Slovenščini, pa je bilo tudi osrednja tema pogovora.

Pogovor z avtorjem, ki ga je povezovala novinarka in televizijska voditeljica Mojca Mavec, ni spominjal na poskus reševanja sveta, ki smo ga na literarnih večerih večkrat deležni, saj je avtor neobremenjeno spregovoril o svoji ljubezni do španske rock glasbe, filma, bestsellerjev, trivialne literature in južnoameriških telenovel, ki po njegovem mnenju odslikavajo vročekrvnost južnoameriškega prebivalstva.

Za literarno srenjo nečastnim zanimanjem navkljub pa se je tekom pogovora izkristaliziralo, da Rugelesov pisateljski material nastaja iz velikega fonda avtorjevih zanimanj. Teme romana Ljubljana je pisatelj črpal iz številnih ugrabitev, ki jim je bila Venezuela priča nekaj let nazaj, potresa na Haitiju leta 2010 in poplav v venezuelskem Vargasu leta 1999. Poleg aktualnih dogodkov pa so za njegovo ustvarjanje pomembni tudi pisatelji, kot so Philip Roth, Mario Vargas Llosa in, nekoliko presenetljivo, Ivo Andrić ter mnogo avtorjev, ki so se ukvarjali s tragedijo v Vargasu. Dodal je, da lahko kot vpliv navede tudi Gabriela Garcío Márqueza, katerega dela so po njegovem mnenju globoko v zavesti preštevilnih južnoameriških pisateljev. Vseeno pa naj dodam, da Rugelesovim delom ne moremo nadeti oznake »magični realizem«, kot to preradi počnemo z vsakim delom, napisanim južno od Paname.

Kakor za veliko število pisateljev, ki so odraščali ob filmu, je tudi za Rugelesa značilno »oko kamere«. Avtor nam je zaupal, da je pri »montaži« romana uporabil mnoge tehnike, značilne za snemanje severnoameriških televizijskih serij, ki se večkrat poigravajo s časom pripovedi, in prvine filma noir. Čeprav je film po njegovem prvem romanu, Blue Label, že skoraj realiziran, pa njegova velika želja ostaja, da bi lahko pisal scenarije in dal kakšno literarno predlogo režiserju Martinu Scorseseju.

Poleg navedenih zanimivosti o romanu Ljubljana (naj mimogrede omenim, da je avtor na Ljubljano naletel po čistem naključju, zanj pa je ves čas predstavljala nekaj eksotičnega in predvsem utopičnega), pa se je Rugeles razgovoril tudi o trenutnem ekonomskem in družbenem stanju. Ob tem se je obregnil ob kritike svojega dela, ki so mu očitali slabo mnenje o Venezueli, sam pa trdi, da piše o stanju, »takšnem, kot je«. Povedal je, da v zadnjem času Venezuela doživlja velik beg možganov, ki se zrcali tudi v tako imenovani »literaturi chavizma«, torej venezuelski izseljenski literaturi, ki nastaja kot odgovor na politiko Huga Chaveza. Rugeles nas je na tem mestu potolažil, da se mu glede na stanje v Venezueli gospodarska kriza v Španiji zdi nedolžna, torej se moramo zavedati, da se tudi nam ne godi nič strašnega. Na tem mestu lahko samo dodam, da velja prisluhniti pisatelju, ki je z izurjenim očesom videl družbeno dno.

Prijeten in sproščen klepet z zgovornim avtorjem, ki trenutno piše nov roman, se je zaključil z Rugelesovo tezo, da moraš biti neke vrste norec, da vztrajaš pri življenju pisatelja, čeravno svoje delo obožuje. Preden povem preveč o romanu, ki med drugim poskuša obračunati s trditvijo, da je Južna Amerika celina revnega kmečkega prebivalstva, naj po avtorjevih navodilih raje vklopimo hi-fi z glasbo Ennia Morriconeja ali glasbo iz filma The Constant Gardener in se lotimo branja.