LUD Literatura

Ljubezen nam je vsem v pogubo

Idea Vilariño: Ljubezenske pesmi. Prev. Barbara Pregelj in Francisco Tomsich. Medvode: Malinc, 2023

Silvija Žnidar

»Nisi moj / ni te / v mojem življenju / ob meni / ne ješ za mojo mizo / ne smeješ se ne poješ / ne živiš zame«: ti verzi so polni negacije, besednih vrst zanikanja. To je morda nekaj, česar na prvo žogo ne bi povezali z ljubezensko liriko, a pri urugvajski pesnici Idei Vilariño je to druga pesem: Ljubezenske pesmi so poezija kataklizmične strasti, zanikane, »prepovedane«, umrle ljubezni, so izrazi anihilacije odnosa, izgorevanja v samoti, radikalne zapuščenosti, osebne razsrediščenosti, izgubljenosti in posledičnega obupa. Pesmi v tej knjižni izdaji (večinoma so vse datirane) se raztezajo vse od petdesetih do devetdesetih let 20. stoletja, vendar niso razporejene po linearnem kronološkem vrstnem redu. Kot lahko beremo v temeljiti spremni besedi Francisca Tomsicha: »Dokončna različica Ljubezenskih pesmi v Zbrani poeziji zajema 67 pesmi, vse so naslovljene in so pogosto datirane. Njihova ureditev je skrivnostna, potrpežljiva in sledi enakim estetskim kriterijem kot drugi deli antologije, s katerimi vzpostavlja dialog.« Razvrstitev tako sledi neki bolj enigmatični logiki, vezani na pesničino lastno estetiko in prepričanje ter njeno »obsedenost z ritmom«. Vilariño je bila sicer ena izmed bolj »skrivnostnih«, intrigantnih avtoric: ni želela govoriti o sebi, varovala je svoje zasebno življenje, bila pa je prepričana, radikalna levičarka, znana tudi po svojem razmerju s pisateljem Juanom Carlosom Onettijem. Del njenega opusa lahko po zaslugi prevodov Barbare Pregelj in Francisca Tomsicha beremo tudi v slovenskem jeziku. Zelo dobrodošle so tudi izčrpne opombe, ki bralstvu osvetljujejo lingvistično, biografsko in zgodovinsko ozadje posameznih pesmi, verzov ali besed.

Pesmi Idee Vilariño se morda na prvi pogled (sicer zavajajoče) zdijo retorično, kompozicijsko, pomensko »preproste«, zreducirane na ključne besede, očiščene metaforičnega balasta, zapletenih besednih zvez. Govorijo zelo neposredno, surovo, svoj izraz sporočajo jasno, ostro. Vendar to nikakor ne škodi njihovi kakovosti: to v samem bistvu je kvaliteta pesničinih verzov, ki dodano vrednost pridobivajo iz premišljene ritmično-metrične strukture, pogosto vezane na ritem tanga ali na (tradicionalne) pesmi iz španskega in latinskoameriškega izročila. Povečini gre za enokitične poeme, ki kot da so zapisane v eni močni sapi. Verzi tudi ne sledijo normativni, ustaljeni sintaksi; »stavki« so nasekani, eliptični, pogosta je raba zaimkov, pa izpusti glagolov, ponovitve in zaobrnitve besednih zvez; jezik kot da se prekinja in na novo začenja, kot da se lovi sam s sabo, s svojo izreko, ki je pogojena z vrvečim, kaotičnim, gorečim stanjem subjektke, iz katere se poraja. Lahko bi govorili o pisavi, ki posreduje svoje vibracije, čutnost, čustva že samo iz svoje pozorno organizirane razdrobljenosti, nalomljenosti, kar bi po svoje lahko povezali z Deleuzovim konceptom »jecljavosti«, kjer jezik, vržen iz ravnovesja, presegajoč svoje meje trepeta od glave do peta, postane rizomatski, zapolnjen s sintakso v nenehnem porajanju, ki daje prostor nekemu novemu jeziku znotraj jezika.

Večina pesmi se namreč rojeva iz nekega silovitega občutenja, emocije, pretresenega duševnega stanja. Mnogo tekstov zaznamuje nekakšno mejno stanje, do skrajnosti prignana misel ali afekt, obsesija, zato je tudi sama pisava nemirna, vročična. Roland Barthes je v Fragmentih o ljubezenskem diskurzu opisal stanje ljubimca kot nekoga, ki se ne more umiriti, ki nenehno deluje proti sebi, zato njegov diskurz obstaja le v izbruhih jezika – kar po svoje velja tudi za pesmi Idee Vilariño. Kot je bilo rečeno že na začetku, ljubezen pogosto nastopa v svoji negaciji, absenci, pesnica se obrača na nekoga, ki je odšel, jo zapustil; s tem izraža grozovito moč svoje bolečine (»in če vidiš z mojimi očmi / in če vse razumeš / kako nisi videl v njih / kako nisi videl / nisi ugledal / majhne živali, ki je iskala zrak / ki je gorela / se dušila / umirala«), meri globino svojih ran, hkrati pa izklicuje prisotnost tistega, ki je odsoten, ga uprizarja v besedah, pa četudi zgolj z izrazi gorja, žalosti, pozabe. Preminula ljubezen obstaja le še kot jezik, kot besedna sled, kot oddaljeno božanstvo, h kateremu kliče, na katerega naslavlja svoje tožbe (kar nekaj pesmi je napisanih v epistolarni obliki, kot pismo nekdanjemu ljubimcu, konkretno Onettiju). Kajti če se znova navežem na Barthesa, je drugi (tisti, ki ga ni) v nenehnem stanju odhoda, ljubezenska odsotnost deluje enosmerno, izraža, ubeseduje pa jo tisti, ki ostaja, večno prisotni jaz v razmerju do vedno odsotnega drugega ti (pri čemer se je treba zavedati tudi, da pisanje ne nadomešča ničesar ali nikogar in ne sublimira ničesar – vendarle pa odsotnost generira začetek pisave). V tem oziru delujejo pesmi Vilariño pogosto radikalno osamljene, kot pričevanje mučenice, ki nagovarja prazno mesto v svojem življenju, ga poskuša zakrpati s poezijo: »Sem samo še jaz / za vedno in ti / nikoli več / ne boš zame / nič drugega kot samo ti. Ni te več / v jutrišnjem dnevu / in ne bom vedela, kje živiš / s kom / in ali se spominjaš. / Nikoli več me ne boš objel / kot tiste noči / nikoli. / Nikdar več se te ne bom dotaknila. / Ne bom te videla umreti.« In smrt je tista, ki se večkrat prikrade med besede, prinese različne pomenske odtenke. Neredko je ljubimec zvezan s simboliko smrti, z valovanjem erosa/thanatosa, je prinašalec in znanilec tega brezpogojnega uničenja (»kot bi klicala smrt / ljubi moj / kot bi klicala smrt«), včasih smrt nastopa kot odrešiteljica od teže življenja itd. Skupna smrt (tudi simbolično, skozi erotični akt) lahko nastopa kot ideal nesrečne, nesojene ljubezni, kjer se par skozi destrukcijo, nasilje, raztapljanje premeša med sabo, kjer nasilje raztopi meje med telesoma. Ali pa konec koncev smrt pomeni popolno predajo, podreditev oblasti ljubimke: »da se predaš / da se pozabiš / da se končaš / da umreš.«

V Ljubezenskih pesmih jadramo skozi vihar širokega spektra razpoloženj. Nemalo pesmi tako deluje kot ubeseditev podreditve, obupane, skorajda mazohistične ponižnosti, kjer subjektka poziva ljubimca (ki, kot pravi spremna beseda, ni vedno ista, določena oseba) kot pričo prepoznanja svojega obstoja, ki ima smisel le v njuni medsebojni strasti. Spet v drugi pesmi se pesnica izčrpava v skorajda nesmiselnem čakanju nekoga, ki je odšel, izgoreva v neizpolnjeni želji: »Tukaj sem / na svetu / v nekem kraju na svetu / in čakam / in čakam. / Pridi / ali pa ne pridi / jaz / sem tukaj / in čakam.« Nekatere pesmi so prepojene z ihto, kljubovanjem, vztrajanjem v nokturni, uničujoči strasti, kot nekakšna prevertovska ljubezenska lirika temačnega, skoraj otroško temačnega vztrajanja v obsesivni, ljubosumni predanosti. Pogosto se znotraj pesmi menjujejo različna nagnjenja do ljubimca, izrisuje se nevrotično, vročično doživljanje ljubezni, ki niha med dvema poloma: če imamo v enem verzu potrjevanje, je lahko že v drugem negacija zaljubljenosti. Nekaj pesmi pa odraža tudi mogočen trenutek, ko se pesnica dokončno loči od ljubimca, ko se »sleče« njegove dominance in vzpostavi radikalen rez slovesa: »Zbogom. / Niti tvojega življenja ne bi sprejela. / Še manj pa ta težak / nasmeh / ki mi ga kažeš.« Tukaj kračina in ostrina verzov zares mojstrsko izkristalizirata nenadno in brutalno prekinitev odnosa. Dragoceni so tudi trenutki, ko je do svoje pretekle ljubezni posmehljivo-zajedljiva (»žal mi je da samostan / zdaj ni več mogoč«), kjer pogleda na ruševine svojega življenja z grenkim humorjem.

Zdi se, da je pri Vilariño, vsaj v tej zbirki, akt pesnjenja na več mestih izenačen, zvezan z aktom ljubezni, ki deluje po principu ali destrukcije ali tožbe ali zarotitve. »Ptič mi prepeva / in jaz mu prepevam / žvrgoli mi na uho / in jaz mu žvrgolim / rani me in jaz ga ranim do krvi / zdrobi me / zlomim ga / stre me / razbijem ga / pomaga mi / dvignem ga / vse napolnim z mirom / vse z vojno / vse s sovraštvom z ljubeznijo,« piše pesnica v pesmi, ki je bolj simbolna, metaforična kot druge. Temni eros je združen s pisanjem, zvezana sta skupaj v nevrotičnem, bipolarnem objemu. Na drugem mestu pa beremo: »Tista ljubezen / tista / ki sem jo prijela s konicami prstov / ki sem jo vlačila po tleh / ki sem jo pustila, jo pozabila / tista ljubezen / je zdaj / v nekaj vrsticah, ki / padejo iz predala / ta, / še vedno je tam / še kar govori / boli / je / še kar / krvavi.« Bolečina je v tej liriki tako zelo otipljiva, vselej se vrača skozi besede, neuresničena; propadla ljubezen je kot fantomski ud, »štrcelj«, ki kljub odsotnosti še vedno skeleče utripa, se nenehno vrača v različnih ponovitvah in variacijah, skozi besede bolesti. Navsezadnje je pesničino telo v eni izmed pesmi kot papir, nosilec metafore za ljubimca: »Zažgi me, sem rekla / in ukazala, zažgi me / in nosim bom nosila / – in to je za vedno – / to znamenje / tvoje znamenje / to metaforo.«

Poezija Idee Vilariño nas bo prikovala na svoje strani s svojo izjavno direktnostjo, surovim izpovedovanjem, ki je pogosto očiščeno močne metaforike in simbolike. Fascinira nas z izlitjem pesničinega notranjega sveta, z usodno ritmičnostjo. Tako kot argentinska pesnica Alejandra Pizarnik nas ujame v svoj nokturni svet, kjer ima noč svojo posebno moč. Noč je namreč poseben prostor, kjer se trgajo, pretresajo, spajajo identitete, kjer vznikajo fantazme, kjer minevajo nemirne ure v odsotnosti ljubezni ali pa kjer obstoji čas v strastnem erotičnem aktu. V tem oziru ni nenavadno, da v slovenski (vizualno zelo mikavni) izdaji Ljubezenskih pesmih izstopata črna in temno rdeča barva, kolorit nočnega erosa. A kljub silovitosti in premoči viharnih konfesij, izjav in razpoloženj, kljub vseprisotnemu brezobzirnemu očesu usode, »ki ne vstopi v igro / ki se nikoli zmoti / ki se smeji«, ob zaključku branja Ljubezenskih pesmi nikakor nimamo občutka nemoči, vdaje: ostane nam neverjetna sila, ogenj pesničine besede, neizprosen ritem, ki požene kri po žilah.

O avtorju. Silvija Žnidar, rojena v novembru, je diplomirana literarna komparativistka ter umetnostna zgodovinarka. Podiplomski študij nadaljuje na primerjalni književnosti.

Avtorjevi novejši prispevki
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Deratizacija

    Sara Nuša Golob Grabner

    S puloverja sem obsedeno čistila izrabljene nitke, / preden sem ugotovila, da je vse zaman, / ker so luknje trajno zvrtane v meso.

  • Morje

    Nika Štumberger

    včasih sem znala / govoriti z zaprtimi usti / s sklenjenimi rokami sem pisala

  • Vse, kar ti moram povedati

    Špela Setničar

    Noči se mi zdaj zdijo krajše, / kot so bile kadarkoli.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.