Literarni univerzum solipsizma, samote in somraka
Arno Schmidt: Leviatan, Priseljenci, Črna ogledala. Prevedel Slavo Šerc. Spremna beseda: Bernd Rauschenbach. Ljubljana: LUD Šerpa, 2020
Silvija Žnidar
Tok človeške zavesti in percepcije je prej kot celostna, nemotena pripoved dojet kot zapleten proces »mentalnega aparata«. Podobno je s spominom na že doživeto: nikoli ne vidimo cele slike, linearne premice doživljanja, temveč spomin obstaja v obliki iztrganih podob, okruškov, anahronističnih (vračajočih se) fenomenov. Vsaj tako (je) razmišlja(l) nemški pisatelj Arno Schmidt (1914–1979) oziroma njegova proza, ki skuša življenjskim doživljajem in mislim najti lastno, adekvatno literarno formo. V svojem delu Iz favnovega življenja (Aus dem Leben eines Fauns) je »pojasnil« idejo (ne)identitete (zavesti) – njegov lik tu trdi, da življenje ni kontinuum ali veličastno tekoč trak (saj sta že sama noč in dan razbita na bele in črne kose), prej »pladenj, poln bleščečih se posnetkov«. Tako kot torej naša zaznava, prevedena v naše misli, ni nekakšen celosten zapis, ampak živ, električen skupek različnih podob, asociacij, refleksij, vdorov podzavesti, kaosa itd., naj tudi literatura ne bi bila »velika«, zaokrožena, smiselna, tekoče berljiva pripoved. Schmidtova pisava se s tem »giba« v sferi eksperimentalnega, v bližini modernistične tehnike toka zavesti, srečujemo se z vpogledi v misli posameznika, naključnimi asociacijami, digresijami, citatnostjo ipd. »Radikalnost« njegovih tekstov se je sicer bolj izostrila v zrelejšem oziroma poznejšem delu opusa (za branju »najmanj prijazne« na primer veljajo Klobčičeve sanje), vendar so vse omenjene značilnosti razpoznavne že v zgodnejši prozi, h kateri spadajo zgodbe oziroma novele tukaj obravnavanega dela, ki je pri nas izšlo v prevodu Slava Šerca.
Ena izmed karakteristik Schmidtove proze je tudi to, da zunanje zgodbeno dogajanje ni v ospredju teksta oziroma je zasnovano precej preprosto, nekompleksno. Najbolj relevantni so subjektivno, prvoosebno dojemanje in doživljanje vsega ter refleksije, ki se ob tem porajajo, zato ni nenavadno, da so vse tri novele pisane kot nekakšni dnevniški zapisi. Kot lahko beremo v Rauschenbachovi spremni besedi, je veliko tega dogajanja v fikcijo prevedenega iz osebnih izkušenj Arna Schmidta, ki je na svoji koži doživel brutalnost druge svetovne vojne ter revščino in bedo njenih posledic. »Leviatanu«, »Priseljencem« in »Črnim ogledalom« je namreč skupno prav vojno oziroma povojno ozadje, večinoma se vse te zgodbe odvijajo v nekakšni opustošeni pokrajini ter vsebujejo eksplicitno ali implicitno obsodbo, kritiko nacistične in fašistične ideologije. Dnevniški zapisi »Leviatana« so datirani v čas zadnje, iztekajoče se »etape« druge svetovne vojne, pisec je na begu pred napadi Rdeče armade, s »pisano« skupino likov (nacistična mladina, poštar, ki bere Schopenhauerja, duhovnik, piščeva nekdanja simpatija itd.) skuša ubežati na vlaku (vendar že začetek zgodbe namiguje na to, da te »ekspedicije« ne preživi). »Priseljenci« beležijo povojna preseljevanja revnega in brezdomnega prebivalstva, pripovedovalec skupaj s partnerko, ki jo najde na poti, išče svoj prostor, ki bi ga lahko imenoval dom, med potjo popisuje nesrečo ljudi, ki jih srečuje. »Črna ogledala« pa so v nasprotju s prejšnjima dvema tekstoma zasnovana distopično, nahajamo se namreč v alternativni zgodovini, v svetu, ki ga je uničila atomska tretja svetovna vojna in kjer je skorajda celotno človeštvo (z izjemo naratorja in ženske, ki jo sreča) izumrlo. Najdaljša izmed zgodb v zbirki nam na rahlo ironično-parodičen slika »avanture« robinzonskega preživelca, ki si skuša izgraditi dom za prihodnost.
Ko beremo zbirko, nas že od začetka »vznemirja« sama orientacija znotraj teksta, piščeve zavesti. Tematski sklopi se lahko hitro menjujejo, ena miselna linija nadomesti drugo, iz živih, filigranskih opisov pokrajine hitro spolzimo nazaj v notranji monolog in obratno. Temu se prilagaja sama strukturiranost pisave, forme. Stavki so sicer ostro izbrušeni, ekspresivno močni, a v svojem sosledju lomijo pomen(e), rotirajo med urejenostjo in kaotičnostjo, nemirni staccato stila pisave se adaptira ali impresiji, ekspresiji ali poetičnemu zapisovanju prostora. Razreze, odsekanosti, vibracije senčnosti in kontrastnosti jezika nekoliko spominjajo na razbiranje močnih in mračnih Kirchnerjevih slik ali pa prikličejo imaginarij ekspresionistov, kot so bili Benn, Trakl in Döblin (kar gotovo ni nenavadno, saj je zgodnji Schmidt cenil ekspresionistično literaturo). Vsekakor nam približajo (ekspresionistične) vizije apokalipse, razklanost sveta ter podob v njem, »zlo« usodo posameznika, konstantne zatemnitve obstoja. Na drugi strani pa se temu stilu, vsebini pisanja sopostavlja romantična tradicija Hoffmanna in Tiecka (»Je že kdo od vas pri Ludwigu Tiecku jokal zaradi tolikšne lepote? Ali dovolil, da ga Hoffman posvoji?«), popisi, beleženja narave in okolice so skorajda magični, pravljični, zaviti v fantazijo; konstantna je pri Schmidtu podoba lune, ki včasih dobrohotno, drugič pa zlovešče zre na like v zgodbi, odeta v razne barve in preobleke, kot popolna zmes romantično-ekspresionistične domišljije.
Schmidtove zgodbe so tudi (in predvsem) prepojene s filozofijo, refleksijo. Že sam »Leviatan« se s svojim podnaslovom kaže kot nekakšen voltairovski posmeh oziroma literarna polemika z Leibnizevo filozofijo najboljšega možnega sveta, to pa tako, da prikaže »najslabšo« verzijo slednjega, katere vzrok je človeška iracionalnost, neumnost. V ospredje stopa Schmidtovo (moderno) razsvetljenstvo, ki se trmasto upira vsakršni vrsti religioznosti, obsoja neracionalno človeško vedenje, ki se skozi stoletja »učenja« na napakah očitno ni izboljšalo (tukaj bi lahko prepoznali tudi določen literarni in miselni vpliv Wielanda, znova enega izmed Schmidtovih »ljubljencev«). Brez prevelikih zadržkov bi lahko dejali, da je osebna filozofija pripovedovalcev treh novel predvsem pesimistično, sarkastično obarvana, zato niti ni nenavadno, da se v zgodbah večkrat pojavi Schopenhauerjevo ime. To je morda najbolj jasno v mišljenju fašizma in nacizma: Schmidtova proza ne verjame, da je njegova kal kakorkoli zatrta, fenomeni, povezani z njima, se nenehno vračajo, človeštvo raje kot svojemu razumu sledi iracionalnim gonom. (»In vendar! Temu navkljub se ljudje že nekaj tisoč let vrtijo v zmeraj istih krogih neumnosti, zmot in zlorab, niti tuje niti lastne izkušnje jih ne spametujejo, skratka, posamezniki postajajo – in to je pač največ, kar se lahko zgodi – morda bolj šaljivi, ostroumnejši in bolj učenjaški, nikakor pa ne modrejši.«)
Iz besedil tako izžareva svojevrsten (a nikakor ne ne-ironičen, ne-sarkastičen) um, ki se na več mestih razodeva tudi kot stvaritelj nekakšnega solipsističnega (»duhovno se tako ali tako doživljenjsko nahajamo v samici«), mizantropičnega univerzuma. Ne gre zgolj za to, da smo v večini pripovedi locirani znotraj meja naratorjeve percepcije, njegovega subjektivnega dojemanja, temveč so sami zapisi strukturirani tako, da je zunanje okolje (oziroma predvsem ljudje v njem) vselej na distanci, zreducirano na like, ki obstajajo predvsem za to, da potrjujejo piščeve teze. Pripovedovalci vseh treh zgodb kot da verjamejo, da bi svetu šlo bolje brez ljudi, zapisujejo se ekstremni izolaciji, izražajo odpor do človeškega (z izjemno romantičnih razmerij se glavni liki ne zapletajo v kaj več kot mimobežne odnose): »Veselil bi se, če bi bilo človeštvo pokončano; utemeljeno upam, da se bo – no – čez petsto ali osemsto let popolnoma uničilo; in dobro bo tako.« (In: »Ta svet je tak, da bi bilo bolje, če ga ne bi bilo; kdor trdi kaj drugega, laže!«). Pisec dnevnika v »Leviatanu« sicer drvi proti popolnemu, spektakularnemu izničenju, protagonist »Črnih ogledal« pa živi v svetu brez ljudi in se zdi, da mu to popolnoma ustreza – izpolnjuje in zaposluje se s fizičnim in intelektualnim delom (še tista ženska, nastala po vzoru razsvetljensko-emancipirane Wielandove junakinje, na katero naleti in se z njo poda v razmerje, ga zaradi želje po samostojnosti zapusti: zdi se, da je njegova usoda samota). Pomenljivo je tudi to, da je fiksni obstoj sveta izven likov in njihove zaznave postavljen pod vprašaj, ne poznamo zares stvari na sebi, sveta kot takega; kot že rečeno je za Schmidta dojemanje zunanje stvarnosti vprašljivo. Tako kot Frischev Faber (iz romana Homo faber) tudi Schmidtovi liki verjamejo (edino) eksaktni znanosti, ki lahko edina zameji, odmeri naše izkustvo (in je celo ne prevprašujejo).
Lahko bi rekli tudi, da imamo opraviti s samovšečnim intelektom, ki se mora nenehno razkazovati in izkazovati (»Nikogar ne najdem, ki bi imel tako pogosto prav kot jaz«). Zanimivo je, da imamo na primer v »Leviatanu« po eni strani precej realistično upodobljeno doživljanje vojnega stanja (ravno zaradi kaotičnosti, fragmentarnosti, zakrčenosti opisa), po drugi strani pa ima pripovedovalec med eksplozijami in bombardiranjem čas, da podaja svoje refleksije, razpreda kompleksno filozofijo. V trenutkih največjega razdejanja se tudi ne oprime vere v boga, odrešitelja (ostane sicer zavezan religiji intelekta), obdrži zajedljivo držo do pobožnosti, zaupanja v avtoriteto, celo razmišlja, da je religija (na neki način demon, Leviatan) kriva za kaotično stanje: »Ali niso ti ljudje nikdar pomislili, da bi Bog lahko bil krivec? Ali niso nikdar slišali za Kanta in Schopenhauerja, in Gaussa in Riemanna, Darwina, Goetheja, Wielanda?«
Schmidtov literarni univerzum nam sporoča, da svet ni prijazen prostor, je krut in neprijazen do človeka (ta pa ga s svojo iracionalnostjo še poslabša). Če sta zgodbi »Leviatan« in »Črna ogledala« svojo kritiko ideologij, pohlepa in uničevalnosti pisali skozi črno prizmo (po)vojnega opustošenja, pa se »Priseljenci« s svojo jedkostjo eksistenčne negotovosti najbolj približajo širši in podrobnejši upodobitvi človeške bede (»Zmrzujoči, ki se pokriva z obema rokama; na tleh ženska glava med črnimi plašči; en sam žalosten plamen v peči v kotu, velik in rdeče kodrast. ›Enopivo‹ za garjav bankovec za eno marko, in porine mi še rumeno kovane groše: kam pa greste? Ne vem«). In zaradi takšnih kritičnih osti so (v prvi vrsti) dragocene Schmidtove zgodbe. Za mnoge bodo morda predstavljale trd oreh, a tistim, ki bodo vztrajali pri njihovem »trenju«, se bodo odstirale mračne plasti iracionalnosti, podkrepljene z ironijo in črnim humorjem (zaradi česar med branjem ne zapademo v čisti obup). Seveda pa nas bo konec koncev očarala sama pisava, ki s svojimi kontrasti in kaotičnostjo predstavlja prav poseben bralski izziv.
Objavo je omogočila Javna agencija za knjigo RS
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.