Krutost zakona

Jana Putrle Srdić, To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje. Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2014. (Aleph)

Domen Slovinič

Jana Putrle Srdić je pesnica in prevajalka, ki se ukvarja tudi s filmom ter vizualno umetnostjo. Izdala je zbirki Kutine (2003) in Lahko se zgodi karkoli (2007), po več letih pa je decembra lani prav tako pri Centru za slovensko književnost izšla njena tretja pesniška zbirka To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje.

Zbirka je razdeljena na sedem delov, v katerih se govorka z izredno intuicijo loteva nekaterih vprašanj, ki zadevajo človeka v sodobnem času. Zametke prejšnjih zbirk lahko najdemo predvsem v prvem delu, kjer je govorkino večplastno razmišljanje osredotočeno na tisto, kar za človeka pomenijo minljivost vsakdana, osebna nepovezanost in bivanjska negotovost: »ko molčimo dve uri, pomislim, / da je to vse, kar je / in vsa naša šepetanja, da se imamo radi / so iz totalne samote.« V pesmi Mišek iz lune si govorka postavi nekatera ključna vprašanja današnjega časa, ki ga živimo tako v »realnem« kot v »virtualnem« svetu – kaj je fikcija, kaj realno, kaj je naše življenje »nič dramatičnega, / prazen polaroid, kjer naj bi se pojavile sence, / je svet izmišljen zate?« ali pa »si preprosto zrežiral ta film / in v njem zdaj igraš. Ti kaj drugega preostane?« Ta osnovna vprašanja, ki jih govorka dobro artikulira, so odskočna deska za širše razmišljanje o človekovi identiteti, življenju, ljubezni in smrti v vrtincu modernih časov, ki se nam kot film vrtijo pred očmi. Meje se tako zabrišejo in življenje postane nejasno.

V tem okviru se skozi zbirko tematska vprašanja razširijo na bistven razloček dveh pojmov, kulture in narave, po drugi strani pa na njuno kompleksno povezavo. V pesmi Narava in kultura je denimo primerjava med podivjano naravo v mestu ( jutranja toča) in idilično sliko obale – v prvem primeru lahko narava v človeku vzbudi strah, v drugem ga pomirja in ga napolni s hrepenenjem. Jana Putrle Srdić zapiše: »tudi to sliko sem nekoč / zgolj videla na ekranu / in v pisarni me kulturna nepredvidljivost / poveže z nekom iz daljne preteklosti, / v katero nočem več vstopiti.« So naše podobe narave realne, osebne ali zgolj pogojene s tem, kako nam jih kultura prikazuje, servira na pladnju? Kakšna je vloga človeškega pri tem dojemanju? V pesmi Naravni zakoni govorka pravi: »Človeško je ozka kategorija, zverinska krutost spada vanjo,« saj »ni naključne grobosti brez igrivosti, ni kvantne teorije brez kaosa.« Konfliktna nasprotja so sestavni del sveta, vesolja, naravnih zakonitosti, torej tudi človeškega. Naravin kontrapunkt, se pravi kulturo (ki je izraz prav tega »človeškega«), se tako lahko po eni strani gleda z vidika tehnološkega napredka, po drugi pa je cena tega napredka utesnjena, vase zagledana družba, katere miselna neangažiranost in udobna ležernost briše meje med realnostjo in fikcijo, naravnim in kulturnim ter sili človeka v konstantno iskanje nečesa boljšega, lepšega: »Knjige niso dovolj za sporazumevanje / z živalmi. Iščemo poti v mesta, iščemo poti / iz mest, a to niso več enake migracije, / to ni več isti svet. Eden mnogih je.« Povezava skupnih in konfliktnih točk med naravnim in družbenim (tudi preko vprašanj genetike, npr. v pesmih Bližina, Temna snov in To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje) in v navezavi s tem identitetne krize modernega človeka, revolucije ter upora, tako tvori skupno nit najnovejše zbirke Jane Putrle Srdić.

Govorkin oris narave je stvaren, racionalen, na nekaterih mestih že znanstven, biološki, torej nikakor ni romantičen, hkrati pa izžareva dovoljšnjo senzibilnost, ki razmišljanj ne predstavlja enoznačno ali suhoparno (npr. pesem Stopiti iz sebe). Govorkina motivna izraznost nakazuje na to, da jo privlači tako filmska umetnost kot tudi vizualne komunikacije, saj si lahko bralec  s kančkom domišljije marsikatero pesem predstavlja kot prizor iz kakšnega filma ali animacije (kar sicer velja tudi za njene prejšnje zbirke). Pogost motiv je tudi telesnost, tako v erotičnem smislu kot tudi v navezavi na problemskost komunikacije oziroma povezanosti človeka s svetom, v več pesmih pa srečamo tudi vprašanje sodobne poezije in nujnosti njene povezave z vsem, kar je tako ali drugače aktualno (v manj abstraktni in bolj direktni maniri).

To noč bodo hrošči prilezli iz zemlje pomeni logično nadaljevanje pesniške poti Jane Putrle Srdić, ki svoja razmišljanja predstavi na luciden, reflektiran, razumljiv in nepretenciozen način. Kar se na naši slovenski pesniški sceni ne zgodi ravno velikokrat – pravzaprav so takšne zbirke prej izjema kot pravilo.

O avtorju. Rojen v Šempetru pri Gorici (1985), večni študent primerjalne književnosti, zadržani eksperimentalni glasbenik, ki ima vsaj sedem posnetih home-made albumov  pod psevdonimom Akami, a še vedno nima benda, analogni priložnostni fotograf z napakami, antifašist in hranitelj brezdomskih mačk.

Bodi udeležen. Sodeluj. Prijavi se na novice.
Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Posmeh normalnosti

    Martin Justin

    Z izjemo zgodb, objavljenih v zbirki Zgodbe s Kube (KUD Sodobnost International, 2007), so Hladne zgodbe prvo v slovenščino prevedeno delo kubanskega pisatelja Virgilia Piñere (1912–1979) in tako predstavljajo pisateljevo prvo srečanje s slovenskim kulturnim prostorom.

  • Skozi žilo v tekst

    Silvija Žnidar

    »Zares« se je začelo z romantiki. Droge in njihovi uživalci so dobili posebno mesto v literaturi – ne zgolj kot postranski pojavi, liki ali motivi – bili so osrediščeni, posvečene so jim bile številčne strani, postali so tekstualna podlaga za neizrekljive, ubežne misli, fantazme in imaginacijske kreacije.

  • Nikoli je samo beseda

    Domen Slovinič

    Delta je pesniški prvenec Kaje Teržan, performerke, koreografinje in plesalke, ki je lansko leto izšel pri Alephu. Zbirka je bila letos nominirana za Veronikino nagrado in predstavlja svež ter svojevrsten … →

Izdelava: Pika vejica