Fino pogrnjena miza

Vedno sva živeli v gradu (We Have Always Lived in the Castle) je zadnji roman legendarne Shirley Jackson, ki si je lastila celo knjižnico del o čarovništvu, ni verjela v duhove (je pa o njih pisala) in je v enem samem jutru spisala kratko zgodbo »Loterija« (»The Lottery«), ki je na finto vrgla bralstvo revije The New Yorker. Kot avtorica je tako zaslovela že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, ob »Loteriji« tudi z romanom V hiši med hribi straši (The Haunting of Hill House). Slednji je dobil svojo prvo filmsko adaptacijo že leta 1963 (The Haunting, rež. Robert Wise), nato leta 1999, potem pa pred nekaj leti še Netflixovo serijo (rež. Mike Flanagan). Medtem pa je Vedno sva živeli v gradu potrpežljivo čakal na svoj trenutek. Roman, ki je bil napisan leta 1962, je namreč svojo prvo filmsko adaptacijo v zgodovini dobil šele leta 2018, torej se je medil več kot pol stoletja. Razlogi za to so zaviti v skrivnost, kot je avtorica sama, saj ni zgodba romana nič manj izmuzljiva od tiste v Strašenju in ni čisto jasno, zakaj taka previdnost, je pa res, da roman velja za njenega najboljšega, kar s sabo prinaša kar nekaj pričakovanj. Mojstrica gotske srhljivke, ki jo kot svoj vpliv omenja tudi sam kralj horrorja Stephen King, pač ne sme biti obravnavana površno ali brez prave strasti – spoiler alert, prav to se ji je zgodilo. Če se malo zakopljemo v trivio, kot rada naredim po vsakem filmu, naletimo na podatek, da je bila prav tale adaptacija passion project scenarista Marka Krugerja – predstavljajte si, kaj bi šele bilo, če ne bi bil! A preden se sprehodimo skozi filmske grajske zidove, se malo ustavimo pri samih temeljih, tj. med platnicami.

Prizor iz filma We Have Always Lived in the Castle. Foto: Kinostar Filmverleih.

Vedno sva živeli v gradu je morbidna, srhljiva, skrivnostna in nenavadna zgodba o sestrski ljubezni. Merricat, ki je tudi pripovedovalka, živi v čudovitem dvorcu družine Blackwood s starejšo sestro Constance in invalidnim stricem Julianom. Edina v družini zapušča domovanje, pa še to le takrat, ko mora po nujnih opravkih, kot je nakupovanje hrane (in obiskovanje knjižnice, seveda), saj se mora vsakič soočati s sovražno nastrojenimi meščani (vsak pravi srhljivi roman pač mora imeti razjarjeno hordo z baklami). V dvorcu nekaj ne štima, a skrivnost se razkriva čisto počasi in po kapljicah, hah, kot strup. Izvemo namreč, da so ostali člani družine umrli med nekim zajtrkom, ko so ob kavici pomotoma zaužili arzenik. Slastno! Preživela trojica skratka umirjeno živi v dvorcu (se nam ob tem ne zazdi, da so kot duhovi, ki se lahko pojavijo spet in spet le na istem mestu?), dokler se ne zgodi neizogibno – daljni družinski član, gizdavi Charles, zavoha cekine in se pojavi na pragu. Kar se je zdelo kot sanje, se kmalu sprevrže v moro za Merricat, ki se mora boriti z vsemi zaklinjanji in uroki, kar jih premore.

Zakaj tako resno?

Sama zgodba je sicer resda odštekana, a roman povzdignejo drugi pripovedni elementi, po katerih je Jackson tako prepoznavna. V prvi vrsti je tu osvežujoča ironija – upam si trditi, da nihče v grozljivem žanru ironičnega žezla ne zna vihteti tako spretno kot Shirley Jackson, prej nasprotno, večina se jemlje preveč resno in nas tako prikrajša za zdravo obešenjaštvo (svetla humorna izjema je sicer Grady Hendrix, a mu manjka prefinjenosti). Humor gre z roko v roki z absurdom, ki ga v romanu prav tako ne manjka. Dogajanje v dvorcu je pravi absurdni ples, zatišje pred nevihto. Stric Julian recimo piše knjigo o dnevu, ko se je družina zastrupila, in ob obrokih, ko so vsi trije skupaj, prelistava svoje zapiske in obnavlja najmanjše podrobnosti tistega tragičnega dne. Kar pa pri vsem skupaj niti ni najbolj bizarno; še bolj zmotijo odzivi obeh sester na njegove govorance, saj se obnašata, kot bi govoril o vremenu, sploh Constance stoično prenaša njegove izpade in ga miri, še večkrat pa kar govori mimo njega. Nasploh se zdijo pogovori sestavljeni nepovezano, kot bi vsak od njih igral svojo vlogo in jo izvajal ne glede na druge udeležence, znova in znova, brez prestanka. To ustvarja nelagodno vzdušje, pravi pravcati sense of impending doom. Večina humornih vložkov je povezanih predvsem s temo zastrupljanja in umiranja. Constance, ki naj bi bila kot pripravljavka zajtrka kriva za smrt družine Blackwood, je deležna na primer te Julianove misli: »Pogosto sem se spraševal, zakaj se arzenik ni znašel v toastu. To je zanimiva opazka, ki jo bom v knjigi poudaril. Zakaj se arzenik ni znašel v toastu s sirom? Sicer bi tistega zadnjega dne bili prikrajšani za nekaj ur, a vsega skupaj bi bilo prej konec. Constance, ena tvoja jed, ki je resnično ne maram, je popečen toast s sirom. Nikoli mi ni bil pri srcu.« Na kar mu ona hladno odgovori: »Vem, stric Julian. Nikoli ti ga ne pripravim.« Ob tem seveda vsi še vedno mirno jedo vse, kar na mizo prinese Constance. Najdemo celo komentar »Blackwoodovi so vedno fino pogrnili mizo.« Res fino.

Naslovnica prve ameriške izdaje knjige. Foto: Wikipedia.

Trije lahko ohranijo skrivnost

Obvezna oprema gotske srhljivke je tudi vzdušje, ki mora biti primerno strašljivo in povzročati nelagodje. Jackson zadene v polno, saj stavi na več stvari hkrati. Najprej je tu samo dogajalno prizorišče, čudoviti dvorec (s kopico preminulih), ki ga obdaja zaklenjena vrtna ograja, ki jasno sporoča, da gre za zasebno posest in je vstop prepovedan. Znotraj dvorca pa je svoj svet še topla kuhinja, domena Constance, polna krožničkov in skodelic, dišečih juh in čajev in peciva in pit, ob njej pa še bogato založena shramba, ki se kar šibi od kozarcev z marmelado. Kljub tragični usodi prebivalcev dvorec ni mračen, temveč domačen in vznemirljiv. Za največjo radovednost poskrbi prav pripovedovalka zgodbe Merricat, ki roman uvede z neverjetno morbidnim in učinkovitim odstavkom: »Ime mi je Mary Katherine Blackwood. Stara sem osemnajst let in živim s sestro Constance. Pogosto sem pomislila, da bi se z nekolikanj sreče lahko rodila kot volkodlak, ker imam sredinec na obeh rokah enako dolg kot prstanec, ampak morala sem se zadovoljiti s tem, kar imam. Ne maram se umivati, ne maram psov in ne maram hrupa. Rada imam sestro Constance, pa Richarda Plantageneta in Amanito phalloides oziroma zeleno mušnico. Ostali člani moje družine so mrtvi.« Prav lik Merricat poskrbi za nenehne pretrese, spoznanja in šokantnosti, saj ji ne moremo priti do konca, ves čas se izmika zakonom sveta in sanja o življenju na Luni, ob tem pa vemo, da ve več, kot nam pove, zato ji obsedeno sledimo in jo poskušamo ujeti na laži ali jo preprosto prebrati. S svojim mačkom Jonasom se najraje skriva na vrtu, kamor zakopava različne dragocene predmete, ki jih bodo ščitili pred zunanjimi vplivi – res je, prav po čarovniško. Merricat verjame v vraže in zaklinjanja, igra se igre in poskuša z raznimi uroki preprečiti, da bi se njen skrbno varovani grad podrl. Postane nekakšna zavetnica družine oziroma svoje sestre, ki je vedno bolj zaprta v domačo kuhinjo. Prepad med meščani, ki se jih bojijo in jih obenem prezirajo, in Blackwoodovimi, je vedno globlji, s tem pa je vedno hujša tudi napetost. Ko gre tako Merricat v trgovino, smo nagrajeni z izjemno učinkovito fantazijo o tem, kako bi, če bi imela priložnost, vse pobila: »Z veseljem bi nekega jutra vstopila v trgovino in jih vse zagledala, tudi Elbertova in otroke, kako ležijo na tleh, kričijo od bolečine in umirajo. Potem bi si postregla z živili, sem pomislila, prestopila bi njihova trupla, vzela s polic, karkoli bi hotela, in šla domov, mogoče bi še brcnila gospo Donell, medtem ko bi ležala na tleh.« Nasilje, kamor spada tudi zastrupitev, se tako nezadržno meša s toplejšimi toni podob domačega okolja, kjer je vsaka skrivnost na varnem.

Snežne krogle in vprašanje žanra

Podobno vzdušje – če že ne še bolj učinkovitega, saj gre vendar za film – bi pričakovali tudi od ekranizacije, ki je vsaj na papirju obetala. Če želite posneti grozljivko, v kateri nastopa ženska, se je treba namreč ozreti v smer družine Farmiga – glede na starost se potem izbere Vero (Priklicano zlo, Sirota, Bates Motel) ali Taisso. Taissa se je pozicionirala v prvi sezoni Ameriške grozljivke kot depresivna najstnica Violet ob boku problematičnega ljubljenca občinstva Evana Petersa (nazadnje Dahmer, takrat Tate). Odlično razume žanr, ob tem pa ne zapada klišejem ali pretiravanjem. Vendar pa ji tale projekt ni dal kaj dosti manevrskega prostora, saj je popolnoma zgrešil ton in šel v smer Wesa Andersona z živahnimi barvami in razigrano glasbeno podlago. Čajanka z znanko iz romana, kjer bi lahko napetost rezali z nožem, se sprevrže v dolgočasno kramljanje in nekaj šokiranih pogledov, ki bi jim jih zavidala vsaka najstniška drama. Kaj je botrovalo tej odločitvi, ni jasno, morda si ustvarjalci niso želeli še ene gotske srhljivke, pa vendar bi se dalo najti ravnovesje med obema skrajnostma. Vedno sva živeli v gradu je namreč svetel, barvit, že skoraj kičast film – sploh ko od nekod privleče sneženo kroglo in sanje o Parizu kot kakšen poceni Hallmarkov božični film. Če sem poštena, je Pablo Larraín veliko bolj gotsko posnel zgodbo o princesi Diani (!) (Spencer, 2021), kot jo je Stacie Passon o enem najbolj cenjenih romanov iz tega žanra.

Prizor iz filma We Have Always Lived in the Castle. Foto: Kinostar Filmverleih.

Vprašanje žanra, drugič

Ker ne zna ustvariti pristnega občutka, film stavi na zgodbo, ki pa, kot sem že pojasnila, res ni gonilo romana. Fokus se z Merricat in njenega doživljanja gradu zato prestavi na prihod prišleka. Charles, ki naj bi zavzel pozicijo naslednika, je v knjigi opisan z veliko sovraštva s strani Merricat, zato je bolj živ in prepričljiv, sploh ko se začne oblačiti v očetove obleke in se tudi dejansko, ne samo simbolno, prelevi v patriarha, kar jo razkači. V filmu pa so nespametno stavili na romanco, ki bo vzcvetela med Constance in Charlesom in prvo končno odrešila dvorca, v katerega je ujeta kot kakšna krhka ptičica. Če je namreč v romanu samozadostna in pač ne prenese več sovražnih pogledov meščanov, je v filmu žrtev nasilnega očeta, ki ji je prepovedal romanco z nekim mladeničem. Neokusno spogledovanje nas hitro potegne bolj v vode melodrame, se pa razkrije, zakaj so v vlogo Constance postavili Alexandro Daddario, ki razen prestrašenega pogleda res deluje, kot da bi bila iz čisto drugega filma. Strah pred metaforičnostjo je huda reč, tudi grad se kar takoj omeni, čeprav je iz romana jasno, da gre za skupno bivališče ljubečih sester, in ne dejanski grad. Ker pa so vsi po malem okuženi z amorjem, tudi Merricat in njena naklonjenost na trenutke izpadeta prisiljeno in bolestno ljubosumno, sploh proti koncu. Da sploh ne začnem o tretjem žanru, ki se začne z dobesedno hordo z baklami (pohvalno! obetavno! končno!) in konča s solzavo izpovedjo, poceni razrešitvijo skrivnosti in umorom. V ustih tako ostane okus po patetiki kot po porciji arzenika. In boleče spoznanje, da je po toliko letih čakanja priložnost popolnoma zapravljena. Morda pa se Jackson naslednjič, če bo Flanagan zaseden, loti recimo Greta Gerwig, ki bo razumela, da je ženska lahko gospodarica svojega gradu.