Kje je volja do eksperimentiranja?
Sklepni predavanji mednarodne konference “Koncepti realnosti skozi eksperimentalno poezijo”. Ljubljana, Trubarjeva hiša literature, 20. 5. 2013.
Andrej Hočevar
Literarno društvo IA in Slovensko društvo za primerjalno književnost sta letos že tretjič organizirali mednarodno konferenco z vznemirljivim naslovom “Koncepti realnosti skozi eksperimentalno poezijo”, ki se je med 17. in 21. majem odvijala v glavnem v Matavunu. Organizatorji so zanimivi sklepni predavanji ameriške pesnice in predavateljice Catherine Wagner in našega pesnika in zagovornika narave Iztoka Geistra pripeljali v Ljubljano, kjer ju je “širša literarna javnost” seveda prijazno ignorirala.
Catherine Wagner je v svojem predavanju orisala nekaj sodobnih pesniških praks, trenutno aktualnih v ameriški poeziji. Wagnerjeva je uvodoma omenila, kako je t. i. “obrat k jeziku”, ki je zaznamoval našo poezijo v 60.-ih, v ZDA nastopil vsaj kakšno desetletje ali dve kasneje; a pri tem je seveda bolj zanimivo to, kako mi še danes vztrajamo pri njegovi distancirani obravnavi, s čimer eksperiment bolj ali manj enačimo z (zgodovinsko) avantgardo. Nasprotno pa je Wagnerjeva pokazala, kako bogato raznolikost pozna sodobna ameriška poezija, sestavljena iz mnogih prepoznavnih stranskih tokov, ki zagotavljajo kritično refleksijo in širšo družbeno umestitev sodobnih literarnih praks, ki niso zgolj podaljšek prevladujoče romantične tradicije, temveč njena kritika.
Med njimi je Wagnerjeva omenila seveda konceptualiste, katerih vpliv se je v zadnjih letih utrdil na univerzah in s tem sprožil tudi nekaj pomislekov, t. i. flarf poezijo, eksperimentalno vizualno poezijo in nekaj, kar je sama poimenovala “emo”. S tem je začrtala različne stopnje odmika od struktur, ki literaturi tradicionalno dajejo osnovo: konceptualistični odmik od avtorja in navdiha k delu, ki ga v končni fazi sploh ni treba brati; radikalni odmik od avtorskih namenov z generiranjem naključnih – a družbeno relevantnih – tekstov, katerih gradivo predstavlja svetovni splet; sodobno vizualno poezijo kot sredstvo družbene kritike; in končno, kot reakcija na konceptualizem, radikalno osebno pisanje, ki ne pozna meje med avtorjem in subjektom, kaj šele med tekstom in performansom. Zato je Wagnerjeva kot glavno sredstvo omenila prisvajanje (prepisovanje, kolažiranje ipd.), kot paradigmatsko spremembo, pomembno za sodobno literaturo, pa je omenila “obrat k družbenemu”, s katerim je utemeljena večina sodobnih literarnih praks, ki literaturo v strogem (torej zastarelem) smislu pravzaprav že zapuščajo.
Drugi nastop je pripravil pionir naše literarne avantgarde in eden izmed bolj samosvojih piscev Iztok Geister. Njegovo doživeto predavanje sicer ni govorilo toliko o eksperimentalni poeziji kot o nekem izrazito osebnem pogledu na literaturo vobče. Jedro njegovega predavanja je bilo vprašanje o identiteti in jezikovnih strukturah, ki jo omogočajo (kar je po svoje spet problematiziralo prej slišana stališča ameriških konceptualistov). Predavanje je bilo toliko bolj zanimivo, ker je Geister (po pričakovanjih) govoril predvsem o – pticah. Pri tem je problematiziral razmerje med označevalcem in označencem, ki je pri živalih drugačno kot pri ljudeh. Če namreč preberemo ime neke živalske vrste, si domnevno že natančno predstavljamo, za kaj gre, pri ljudeh pa je to mogoče samo z ekspliciranjem lastnega imena.
Geister se je zato zavzemal za raziskovanje novih pomenskih možnosti, ki bi jih prineslo dosledno navajanje živalskih vrst (živali namreč v glavnem nastopajo kot prispodobe, kar je verjetno že prva v vrsti diskriminacij), pri tem pa je pokazal, kako različna imena vrst ustvarjajo različna pojmovna življenjska okolja. Posebej zanimiv je bil primer neke ptice, ki tako pogosto nastopa v japonskih haikujih, da je eno izmed imen te vrste pravzaprav referenca na poezijo, v kateri se pojavlja.
Ob primerjavi stanja, kot ga je opisovala Catherine Wagner, z dogajanjem v sodobni slovenski poeziji sem se seveda spomnil na odmevno debato, ki jo je lani sprožil tekst Marjorie Perloff, v katerem v sodobni ameriški poeziji detektira dve glavni paradigmi: konceptualistično oz. eksperimentalno in bolj prozaično oz. izpovedno. Koliko naših sodobnih avtorjev ne bi padlo v drugo, po avtoričinem mnenju manj zanimivo skupino? Koliko zanimanja bi našli za t. i. “nekreativno pisanje”, kot ga razume in razlaga Kenneth Goldsmith? Moj prvi vtis je bil, da konferenca ni zajela morebitnih sodobnih eksperimentalnih alternativ v slovenski poeziji – ali pa jih, ker preprosto ne obstajajo, tudi ni mogla?
Pogovor o tekstu
Pripiši svoje mnenje
Za objavo komentarja se morate prijaviti oz. najprej registrirati.
Vtis, da konferenca ni zajela morebitnih sodobnih eksperimentalnih alternativ v slovenski poeziji je vsekakor pravilen. Na to temo bi bilo treba organizirati drugo konferenco, vendar se zdi, kot tudi že sami pravite, da zainteresirani raziskovalci ne bi imeli na voljo dovolj materiala. A to je le moja površna domneva,saj, kolikor vem, nobena raziskava na to temo še ni bila narejena. V Sloveniji se namreč res veliko ekspreimentira z besedami, tudi zelo poetično, vendar to nima nič opraviti z eksperimentalno poezijo. Prav tako tudi “volja do eksperimentiranja” nima zveze z eksperimentalno poezijo. Ta namreč ne nastane kot produkt volje do eksperimentiranja ali eksperimentatorske spretnosti, pač pa kot posledica volje do spremembe vsega, kar sploh je, se pravi ne le družbenega sistema, ampak vseh tako imenovanih idees reçues, še več, kot volja do spremembe vsega, kar se kaže kot naravni red stvari, da o tako imenovanem zdravem razumu v vseh njegovih odtenkih sploh ne govorim. Ustvarjati eksperimentalno poezijo pomeni “stopiti svoji pesmi na grlo”, kot se je izrazil Majakovski, za njim pa pri nas že večkrat Miklavž Komelj. To pa je stališče, ki je marsikoga že privedlo v pretirano metapoetiziranje ali pa v ikonoklazem, se pravi v literarni molk, morda pa tudi k poseganju k ne-literarnim izraznim sredstvom, ki pa niso nujno vselej tudi ne-jezikovna (npr. letrizem. Na tem mestu tričimo na fenomen problematike oz. kritike pojmovanja znaka, tako jezkovnega kot znaka na sploh. Zato bi bilo nemara smiselno, preden se lotimo raziskave o najsodobnejši slovenski eksperimentalni poeziji, spet in na novo premisliti problem znaka, se torej lotiti problmatike, ki je v Evropi vzniknila ravno v sedemdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja, to je v času zlate dobe strukturalizma in v času razmaha slovenske neoavantgarde.
Sicer pa – se Vam zahvaljujem, ker ste se udeležili ljubljanskega dela naše konference in za Vaše poročilo.