Dva večera dveh »sleng« pisateljev

V sklopu festivala Fabula 2013 sem v soboto, 2.3., in nedeljo, 3.3., obiskal dva literarna večera: najprej je v klubu Cankarjevega doma Matej Bogataj gostil škotskega pisatelja Irvina Welsha, v nedeljo pa je na isti lokaciji Tina Košir gostila eno najodmevnejših poljskih pisateljic mlajše generacije, Doroto Masłowsko. Na začetku velja nekaj besed nameniti sami organizaciji: Irvin Welsh je kot glavno ime festivala pritegnil veliko poslušalcev. Celo tako veliko, da je kart za dogodek zmanjkalo že zelo zgodaj. Ob tem pa postane vprašljivo, zakaj so polovico prostora v klubu Cankarjevega doma zasedale mize – že res, da so ob manj obiskanih dnevih nevsiljivo zapolnjevale prostor, da so ustvarjale prijetno klubsko vzdušje itd. A so hkrati odžrle veliko prostora tistim, ki bi si večer želeli ogledati.

Irvine Welsh se je poslušalcem predstavil predvsem kot Irvine Welsh iz leta 1993. Čeprav je Matej Bogataj na začetku dejal, da bodo poslušalci gotovo imeli precej vprašanj glede romana Trainspotting, se je kar zajeten del večera vrtel okrog tega naslova – in seveda okrog istoimenskega filma. Welsh je, vajen literarnih večerov, profesionalno odgovarjal na vsa vprašanja, ob tem pa je s kratkimi pripombami in bodicami dajal vedeti, da bi veliko raje kot razpravljal o družbenih in filozofskih vprašanjih razdrl kakšno žaltavo. Ob prebiranju kratke zgodbe iz zbirke Pogreto zelje (prevod je izšel v sklopu festivala) je nazadnje vendarle prišel na svoj račun. Izkazalo se je, da so tudi slovenski poslušalci navdušeni oboževalci angleškega (pri čemer bi bilo seveda pravilneje reči škotskega) humorja. Navali smeha in krohota so se stopnjevali od začetnega preklinjanja in zmerjanja literarnih likov do trenutka, ko vlak junakovi ženi odreže noge, vrhunec pa so dosegli ob ugotovitvi glavnega lika, da spolno življenje z ženo brez nog ne more biti slabše od zdajšnjega. Ob tem pa je izstopalo tudi dejstvo, da slovenska literarna publika ni imela nobenih težav z razumevanjem škotskega slenga, v katerem je bila zgodba napisana (in v katerem sta, mimogrede, besedi fuck in fucking predstavljali skoraj polovico besedila).

Naslednji večer se je v klubu predstavila poljska literarna zvezda Dorota Masłowska, poosebljena zgodba ameriških sanj, saj je pri devetnajstih letih zaslovela z romanom Poljsko-ruska vojna pod belo-rdečo zastavo (2002). Ker je to njeno edino v slovenščino prevedeno delo, je logično, da je beseda tekla večinoma prav o tem romanu. Avtorica je v slengovski poljščini prebrala odlomek (za poslušale so prebrali še prevod, slengovski seveda), pri tem pa pomenljivo dejala, da se počuti, kot da bi jo v branje nekdo prisilil. Večer je bil za tiste, ki verjamemo, da je dobro pisanje rezultat dolgoletnega urjenja veščine in nikakor ne nenadnega genijevega navdiha, poln presenečenj, saj je pisateljica s svojimi odgovori takšno prepričanje iz trenutka v trenutek postavljala pod vprašaj. Naslov prvega romana si je tako na primer kar izmislila, ker se ji je »zanimivo slišal«, ko je beseda nanesla na njeno dramsko delo Pri nas je vse v redu (ki ga v tem času uprizarjajo v Drami), je dejala, da za gledališče ni pred tem naredila še ničesar, ko pa so ji to predlagali, je odvrnila, zakaj pa ne … Zaključila je z mislijo, da res ne ve, zakaj postane vse, česar se dotakne, velikanski uspeh.

Tako sta se na obeh večerih predstavila dva »slengovska« pisatelja. Oba je nekoliko motilo dejstvo, da se je beseda vrtela predvsem okrog njunih prvih, najodmevnejših del izpred dvajsetih oziroma desetih let. Oba sta prebrala nekaj svojega slengovskega pisanja. Oba sta odgovarjala na vprašanja … in to je pravzaprav vse.

Matej Bogataj, Irvine Welsh (foto: Matej Pušnik)

Matej Bogataj, Irvine Welsh (foto: Matej Pušnik)

Matej Bogataj, Irvine Welsh (foto: Matej Pušnik)

Tina Košir, Dorota Masłowska (foto: Matej Pušnik)

Dorota Masłowska, Tina Košir (foto: Matej Pušnik)