Dolina žalovanja in spominov

Chimamanda Ngozi Adichie, nigerijska pisateljica, feministka in dobitnica številnih prestižnih literarnih nagrad, nam ponuja prozni tekst: osebno izpoved, ki s pomočjo razdrobljenega časovnega narativa migota nekje med dnevnikom žalovanja in portretom. V svoj svet nas vabi in medias res, ob smrti ljubega očeta, ob kateri pravi, da je »izgubila tla pod nogami«. Skupaj z Adichie se spopadamo z bolečino, ki preveva celotno pripovedovalkino telo, da se njena pisava zdi kot fragmenti iz dnevniških zapisov najstniškega dekleta ob izgubi prve simpatije. Ko razboleli udi postanejo gibkejši, oriše tok dogajanja tik pred tem: očetova nenadna bolezen in obisk bolnišnice zaradi težav z ledvicami in materin odziv. Postopno pojenjanje Chimamandijinega trpljenja je precej očitno, skače preko izkušenj sorojencev in matere s smrtjo, vse do neposrednega zapisovanja očetovega vsakdanjika. Pred nami niza lastnega očeta v mesu in krvi, njun odnos, stapljanje v historični trenutek, v katerem je živel, vse do končne točke: sprejemanja njegovega odhoda.

Hojo po labirintu žalovanja spremlja ekspresiven jezik, napolnjen z metaforami. Kadar je njena izraznost najintenzivnejša, se spopada predvsem z žalostjo: »Žalost je kruta učiteljica. Ob njej se naučiš, kako robato in polno jeze je lahko žalovanje.« Prikazuje jo telesno, da jo lahko čutimo, kako se nam sprehaja po hrbtu, »jokamo z mišicami«. Mestoma žalost preseka jeza, ki jo preveva nesprejemanje tragičnega dogodka. Z žalostjo stketa nenavadno prijateljstvo, skozi tok dogajanja lahko opazujemo, kako se s svojo nesojeno sopotnico protagonistka pomiri: »Hotela sem sedeti s svojo žalostjo.« Skozi pripoved slednja postopoma ugaša, dobesedno zapušča njeno telo, votline pa začnejo polniti spomini. Temu primerno se slog nekoliko umiri, od liričnega se pomakne k pripovednemu, vse manj se posedamo po protagonistkinih globinah in vse več se spopadamo s podobami preteklosti: »Moj oče je bil tam starosta in glavna zvezda, sedel je sredi dnevne sobe, blagoslavljal oreščke kola, po malem srkal šampanjec, čeprav je pil zelo redko, in pripovedoval zgodbe.«

Skozi podobe bolečine mestoma zasijejo prameni svetlobe. S humornimi vložki pripovedovalka prekine tok žalovanja in le za hip spet srka življenje, ki jo obdaja. Podobe njenega očeta, ki ne razume Whatsappa, dudo imenuje »čep za usta«, pretres možganov »potres možganov«, v pripovedi puščajo delce igrivosti in lahkotnosti, ki se bližajo ponovnemu srečanju z upanjem, ki je ob izgubi očeta izginilo. Zdijo se kot koraki do sprejemanja, na katero namiguje celoten tekst, ki je spisan v pretekliku. Podzavestno se zavedamo končne točke, ki je sprejetje izgube, a kljub temu nas mesenost avtoričine besede popelje na popotovanje, na katerem se ne sprašujemo, katera je naslednja postaja.

Ko se začetna šok in bolečina pomirita, pripovedovalka portretno, pripovedno oblikuje svojega očeta in nam ponudi, da se sprehodimo skozenj. S svojimi nenavadnimi potezami se zdi neumeščen v čas, kar mu daje občutek univerzalnosti. Slednjo slika s prismuknjeno scenografijo očetovega vsakdanjika. »Pobrskala sem po svojem kabinetu, da bi našla stara pisma […]. Vedno je na koncu napisal ›tvoj očka‹ in se uradno podpisal.« Za prvoosebno pripovedovalko ima vse lastnosti dobrega družinskega očeta: skromnost, modrost in predvsem kleno podporo svojim ljubljenim: »V njegovi naravi je bilo nekaj prostornega, nekakšna prožnost duha; absorbiral je slabe novice, se pogajal, sklepal kompromise, postavljal pravila in držal sorodstvo skupaj.«

Kljub dolgočasnim navedbam o njegovi akademski karieri se nam James s svojo uradniško zategnjenostjo približa, želimo si ga globlje spoznati. Njegovo pedantno oblikovano naravo zaznamujejo podobe ritualnosti, ki so sicer dokaj vsakdanje, a celovito začrtajo njegov unikum. Vsakodnevni sprehodi po dovozu, nedeljski obiski cerkve, vestno zlaganje dokumentov v fascikle (ne le zase, tudi za družinske člane), koledarček, kamor zapiše vse, kar poje. Njegova povezanost z obredi, ki rišejo strukturo dnevom, se zrcali skozi samo protagonistko, ostajajo kot njegov odtis: Zoom sestanke s svojimi družinskimi člani imenuje »naš bučni obred«. Sledi njihovega prednika migotajo ob vsakem virtualnem srečanju in ostanejo prisotne tudi po njegovi smrti, Chimamandin brat se namreč vsak teden odpravi v mrtvašnico preverit, kdaj bodo očeta lahko pokopali. Ritmično ga ohranja živega in oblikuje spomin, ki se dvigne nad besedni izraz in se prelije v tuzemsko stvarnost.

Prvoosebno pripovedovalko in njenega očeta lahko sprva opazujemo kot arhetip razmerja med hčerko in očetom. Skupaj se napajata ob radovednosti drug drugega, oče Chimamandi razplastuje družinsko zgodovino, in ob njegovi smrti se ji zdi, da je bilo o historiatu njenih bližnjih še toliko neizrečenega, ujetega nekje v zraku. Očetove zgodbe išče kot neumorna raziskovalka, skozi fotografije in njegovo zbirko zemljevidov po krajih ZDA. Slednji ponujajo odlično simboliko, so vse prej kot le kartografski parnas, bolj shema očetovih korakov, obratov in idej. Skozi gosto snov njegovega vsakdanjika, ki ga je zamudila zaradi življenja izven Nigerije, se prebija počasi, in zdi se, da nabira snov, s katero ga bo znova obudila. Slednje se osredini v majici z dvema rdečima metuljema, ki je nekakšen emblem njenega očeta, njegova postojanka med tukajšnjim in onim svetom.

Če bi se tukaj Adichie ustavila, bi njun odnos ostal grozovito enoplasten, a ostane nam še sprehod skozi njuno duhovno povezanost: »Njegova celota je bila tista, ki me je oblikovala, obenem pa tudi takile dogodki, košček za koščkom.« Jasno je, da je Chimamandine delce držal skupaj, jih lepil v mozaik, da se niso razdrobili, sesedli sami vase in je zadušili. Njun odnos zaznamuje močna povezanost, ob njem ima avtorica prav poseben smeh. Ni zaznati, da bi bila povezanost kakorkoli omejujoča, ravno nasprotno, oče jo na vsakem koraku spodbuja, ne želi je privezati nase. S ponosom spremlja njene govore, jo podpira pri učenju za izpite in v njej plodi feministične ideje. Imenuje jo Nwoke Neli: enakovredna številnim moškim. Njegova drža, ki se nagiba k mentorski, oblikuje hčerkin miselni svet, s katerim se izreka o pereči nigerijski problematiki zadušljivih patriarhalnih struktur.

Protagonistka sicer lastne ideologije globlje ne razplastuje, a do neke mere izrazi mnenje o družbeni realnosti, ki jo obdaja. Njeno nerganje nad zaprtostjo letališč zaradi koronavirusa in nezanesljivostjo nigerijskih državnih organov je le platno, na katerem odslikava svojo družinsko dramo. Motrenje svetovne slike, ki gotovo ni rožnata, se zdi luknjasto, kvečjemu poskus popisovanja historičnega dogodka, v katerem živimo. Iz pripovedi izpade nigerijska zamajana ekonomija in posledično manko financiranja programov socialne pomoči (že pred pandemijo je bil prag revščine v Nigeriji nezavidljivo visok). Odločitev prozaistke je jasna: pisanje predvsem o bližinah in oddaljevanjih znotraj osnovne celice bivanja, družine, kjer so pereči družbeni problemi le pridušena glasbena spremljava. 

Nigerijska kultura je Adichie predvsem nekakšno ozadje, njena pisava pa ostaja zvesta lastni izkušnji žalovanja v času koronavirusa. Ponuja nam raznolike podobe, ki prelivajo izvirne elemente igbojske kulture na papir: ekspresivno žalovanje, poravnava dolgov skupnosti ob smrti družinskega člana in vloga vdov, ki si morajo obriti glavo ter jesti pusto hrano. Avtorici je vse to precej tuje, želi si mirnega spominjanja in samotnega žalovanja, ne želi sodelovati v čisto vsakem ritualu skupnosti, zato se zdi, da je od domače kulture precej oddaljena. Morda pogojeno z izkušnjo koronavirusa, ki nas je navadil biti same, postali smo občutljivejši glede tega, kako daleč seže naša zasebnost. Verjetno tudi zato, ker je bil njen oče vse prej kot tipičen igbojski patriarh in jo je vedno učil, da se lahko odloča sama, da je neodvisna od družbenih pričakovanj in da mora ceniti svojo družinsko celico. Ravno pristne vezi z družinskimi člani so tiste, ki jih pripovedovalka sprejema v svoj intimni krog, hčerki želi povedati prav vse o očetu: »Povedala ji bom, kako rad jo je imel, osmo od svojih vnukov in vnukinj. Kako vesel je bil, da jo bomo vzgajali dvojezično. Kako sva se z možem šalila, da naju bo dedek kaznoval, če jo bova vznemirila.« 

Zaznati je lahko rahel odmik od pisateljevanja, ki se ga Chimamanda Ngozi Adichie loteva v Polovici rumenega sonca. Sicer lahko obema tekstoma pripišemo spopad s pomembnim zgodovinskim trenutkom, a so podobe nigerijske državljanske vojne Polovice rumenega sonca gotovo bolj žive kot koronavirusno ozadje Zapiskov o žalovanju. V portretu poskusa biafranske osamosvojitve se razkrijejo tihe žrtve vojn in hkratno gibanje skozi odnose, ki jih zaznamujejo družbene razlike. Zapiski o žalovanju ponujajo medodnosno analizo, ki se le mestoma približa kruti nigerijski realnosti, ki je le orodje za popisovanje lastne družinske zgodovine. Z elementi družinske dinamike se približuje Škrlatnemu hibiskusu, ki odslikava tiranskega očeta, ki otroke sili v bogoslužne prakse in jim ne dovoli govoriti igbojsko, torej popolno nasprotje Jamesa Nwoye Adichieja. Pisateljska pot Chimamande Ngozi Adichie se je v Zapiskih tematsko usidrala nekje vmes med njenima romanoma, med družinsko dramo in tokom družbenih sprememb. 

»Grief is like a long valley, a winding valley where any bend may reveal a totally new landscape,« zapiše C. S. Lewis. Protagonistkino romanje je kljub nekaterim luknjam, ob katere se lahko spotaknemo, polno življenjske substance in nam omogoča, da plavamo skozi viskozno pokrajino njenega notranjega sveta. Od iskrene izpovedi, ki jo zaznamujejo precej telesne podobe, se pripoved kasneje kontrastno prevesi v spominjanje. Sprejemanje je zanjo dokaj samostojna pot, neodvisna od družbenih pričakovanj skupnosti, k sebi spušča le tiste v svoji neposredni bližini. Njena tiha dolina, ki je polna mavričnih barv in balonastih hlač, ostaja precej neposeljena, a zato nič manj edinstvena.