Zlo ali drama svobode

Od kod prihaja zlo? Je nekaj nujnega? Prihaja od Boga? Sta njegov izvor kaos in nič pred nastankom sveta, kot nakazujejo kozmogonski miti? Je narava lahko zla? Ali je zlo civilizacija, družba, mehanizmi, s katerimi krotimo naravo? Je zlo, ki nas ogroža iz narave, nekaj drugega od nje? Je mogoče absolutno zlo? Kako si je sploh mogoče želeti zlo? – Vsa ta in mnoga druga vprašanja postavlja v tej knjigi Rüdiger Safranski, ko poskuša tematizirati nemara najtežje vprašanje za človeka: Kaj je zlo? Pri tem mu pomagajo Heziod, Biblija, Sokrat in Platon, Avguštin, Schelling, Schopenhauer, Nietzsche, Kant, markiz de Sade, Carl Schmitt, Max Weber, Hitler, Joseph Conrad, Rousseau, Goethe, Flaubert in mnogi drugi. In kakšen je odgovor Safranskega? Vtis je, da enoznačnega, dokončnega odgovora na to vprašanje ni. Ne le zato, ker so pojavne oblike zla lahko zelo različne, temveč zato, ker je zlo, kot ponazarja Jobova zgodba, preveč neznansko za človekovo dojetje. O njem seveda lahko modrujemo, da je manko biti, da je razcep med bitjo in zavestjo ali med najstvom in bitjo in podobno, a njegove uganke tako nismo razrešili. Safranski nam lahko ponudi nekakšno genealogijo in fenomenologijo zla kot sprva kozmološke in ontološke, nato pa tudi moralne kategorije. Zlo je povezano z mankom biti pri človeku, z izgubo transcendentnega temelja kot trdne opore, ki daje življenju in delovanju v svetu smisel. Človek je brez te opore prepuščen samemu sebi, torej svoboden. Svoboden tudi za nič in uničevanje, ki je ne le ontološko, temveč predvsem moralno zlo, ki ga brez te svobode ni. Kozmološki in ontološki pratemelj zla sta nemara res kaos in manko biti; a človeška zgodovina zla se – tako Safranski – dogaja kot drama svobode.