Stopinje v kratko prozo

Aleksandar Tišma (1924-2003) je klasik srbske književnosti 20. stoletja. Njegova dela so v prevodih zaživela v več kot dvajset jezikih in bila ovenčana s pomembnimi mednarodnimi nagradami. Kot vsestranski ustvarjalec je objavil vrsto pesniških zbirk, romanov in zbirk novel, pri nas  pa je znan predvsem po romanu Uporaba človeka, ki je bilo doslej tudi edino njegovo delo, prevedeno v slovenščino. Šola brezboštva sodi med avtorjeva najpomembnejša dela. Ta izjemno komponirana knjiga obsega štiri novele, ki so napisane v istem duhu in slogu, saj se vse podajajo v malokrat raziskan prostor morilcev in žrtev. Med srbskimi in tujimi kritiki velja za najokrutnejšo knjigo Aleksandra Tišme, še posebej je to mogoče reči za naslovno zgodbo, o kateri je neki belgijski kritik zapisal, da je ena od najstrahotnejših zgodb, kar jih je kdaj bral.

*

Thomasa Bernharda slovenski bralci že dodobra poznamo – do zdaj so bila v slovenščino prevedena tako rekoč vsa reprezentativna avtorjeva besedila. A vendar izbor besedil iz knjige V višavah in drug(j)e zapolnjuje zanimivo prevodno vrzel v njegovem opusu. Pričujoči izbor namreč prinaša Bernhardova doslej še neprevedena zgodnja prozna dela, ki so si kljub svoji tematski podobnosti oblikovno precej raznolika: prvo je bilo zastavljeno kot roman in kasneje zgoščeno v format lirično-prozne študije človekovega oziroma avtorjevega notranjega sveta, drugo je nekoliko kompaktnejši heterogeni »krajši roman« oziroma »daljša pripoved«, preostali besedili pa sta svojevrstni kratki zgodbi – prvo je avtor označil kot »fragment«, drugo pa enostavno kot »pripoved«. Bralce, ki se z Bernhardom srečujejo prvič, bo ta knjiga morda sprva začudila, njegove stare znance pa bržkone navdušila.

*

Annelies Verbeke (1976) je ena najpomembnejših sodobnih flamskih avtoric. Njen knjižni prvenec, roman Spi!, je preveden v več kot dvaindvajset jezikov in je skupaj s Plavimi ponedeljki Arnona Grunberga najbolj prevajani prvenec literature v nizozemskem jeziku vseh časov. Pri kratki prozi jo privlačijo minimalizem in intenzivnost, kompaktnost fabule, zlasti pa možnost, da se detajli poskrijejo med vrsticami. V zbirki Aleluja, za katero je prejela več uglednih nagrad, se zgodbe združujejo okoli osnovne teme življenjskih prelomnic oziroma okrog ideje, da vsak (nov) začetek v človekovem življenju v sebi že nosi konec in da vsak konec dostikrat, ne pa tudi vedno, napoveduje nov začetek.

*

Izraelski pisatelj Etgar Keret, rojen 20. avgusta 1967 v Ramat Ganu, satelitskem predmestju Tel Aviva, je s svojimi bizarnimi zgodbami postal izjemno priljubljen ne le v domovini, temveč po vsem svetu, saj je s knjižnimi prevodi v več kot trideset jezikov eden najbolj prevajanih svetovnih avtorjev svoje generacije, še zlasti med pisci kratkih zgodb. Keret je zmagovito internacionalizacijo svojih zgodb, v katerih mrgoli motivno-tematskih drobcev nacionalnega zgodovinskega in kulturnega izročila, dosegel zlasti s pogostim vključevanjem značilnega in močnega globalizacijskega kulturnega veziva – popularne kulture. Branje teh zgodb z bliskovitimi preobrati in nonšalantnimi soobstoji povsem različnih ravni resničnosti prinaša v spomin kulturne usedline vsebin, ljubih tako občudovalcem Quentina Tarantina kot bralcem akcijske fantazije.

*

Dimitré Dinev (1968) se je rodil v Bolgariji, a se je leta 1990 zaradi težavnih in brezupnih ekonomskih razmer, ki so v državi vladale po zlomu komunizma, odločil emigrirati v Avstrijo.

Sprva se je tam preživljal z vsemi mogočimi deli, pisal pa je ponoči; danes živi na Dunaju kot svobodni pisatelj in scenarist. Protagonisti zbirke Luč nad glavo se bodisi kot ekonomski bodisi kot politični migranti ves čas srečujejo s fenomenom tujosti. Prepoznavna in nezamenljiva značilnost pisanja Dineva je, da celo o tragičnih dogodkih pripoveduje v ironičnem in humornem tonu; verjame namreč, da je najgroznejše in najkrutejše reči v življenju mogoče posredovati samo s humorjem, saj tako postanejo znosnejše, ne da bi pri tem izgubile učinek in resnost.