O poeziji

Paul Valéry (1871–1945) je bil na Slovenskem doslej znan predvsem kot eden osrednjih francoskih pesnikov 20. stoletja, avtor pesnitve Mlada Parka in zbirke Šarmi (1922). Prava narava  njegovega mišljenja in pisanja pa je bila kot celota odkrita najpozneje od vseh mojstrov modernosti, saj je v času življenja objavil komaj kakšno desetino svojega dela. Knjiga prinaša izbor Valéryjevih esejev, v katerih se razkriva kot pretanjen premišljevalec pesniške govorice. Le malokateri avtor je razvil tako precizen in obenem tako obsežen sistem opazovanja svojega lastnega ustvarjanja. Valéry je s svojim mišljenjem ključno zaznamoval razvoj literarne teorije kot vzhajajoče humanistične discipline. Njegovo poetiko so si najprej prisvojili strukturalisti, čeprav je pesnik prispeval k številnim metodološkim smerem, ki so se razvrstile v drugi 20. prejšnjega stoletja. Tudi kot teoretik pa nas Valéry opozarja, da vselej izhaja iz svoje lastne izkušnje umetnika, pesnika, predvsem pa mislečega in čutečega človeka, »kajti v resnici ni teorije, ki ne bi bila skrbno pripravljen delček neke avtobiografije«.

*

Wystan Hugh Auden (1907–1973), sloviti anglo-ameriški pesnik in dramatik, je prvič opozoril nase leta 1930 s pesniško zbirko Pesmi. Leta 1947 je prejel Pulitzerjevo nagrado za pesnitev Doba tesnobe. Bil je vpliven avtor in kontroverzna osebnost, širšo popularnost je doživel po smrti, ko so se nekatere njegove pesmi pojavile v filmih in popularni kulturi. Barvarjeva dlan in drugi eseji (The Dyer’s Hand and Other Essays, 1962) je avtorski izbor esejev, predavanj in zapisov, nastalih ob različnih priložnostih. Tematski razpon Audnovega ukvarjanja z literaturo je širok, interes pa vsestranski. Loteva se vprašanj, kot so recimo branje in pisanje na splošno, pesnik in mesto, »brezosebni jaz«, komičnost v literaturi ali pa razmerje med krščanstvom in umetnostjo. Posvečal se je tako poeziji, prozi kot dramatiki, s posebno strastjo tudi glasbi, zlasti operi. Auden je nekonvencionalen esejist s prepoznavnim slogom, duhovit, gibčen in hkrati sistematičen, včasih tudi aforističen in zato enigmatičen.

*

Denise Levertov (1923–1997), anglo-ameriška pesnica judovskih korenin, je mdr. avtorica štiriindvajsetih pesniških zbirk in štirih knjig esejev. Po številnih nagradah, ki jih je prejela za svoje delo, je bila leta 1997 izbrana za Ameriško pesnico lavreatko. Novi in izbrani eseji (1992): to je zadnja v nizu avtoričinih esejističnih zbirk. Denise Levertov se skoz prizmo različnih vlog, ki jih je živela kot pesnica, aktivistka, vernica, ženska sooča z osrednjimi estetskimi, etičnimi, političnimi in duhovnimi torišči druge polovice 20. stoletja v ZDA in širše. Njeni eseji pričajo predvsem o brezkompromisnem in visoko etičnem mišljenju, ki je v imenu »zvestobe izkustvu« pripravljeno vsak trenutek priznati poraz in spremeniti smer. Napisani z nalezljivo iskrivostjo, ljubeznijo do poezije in iz »globokega duhovnega hrepenenja« tako izrisujejo temeljna humanistična vprašanja, ki si jih mora navsezadnje zastaviti vsakdo.