Zbudil se je na soncu. Sončava mu je padala na obraz, tako da je moral oči spet zapreti; neovirano je lila po pobočju navzdol, se zbirala v potoke in vlekla s seboj roje komarjev, ki so letali nizko čez njegovo čelo, krožili, poskušali pristati, novi roji pa so jih prehitevali. Ko jih je hotel odgnati, je opazil, da je zvezan. Tanka sukana vrv se mu je zarezala v roke. Spustil jih je nazaj na tla, spet odprl oči in pogledal po sebi.
Ilse Aichinger (1921–2016) je ena najbolj nenavadnih avstrijskih književnic. V svojem dolgem življenju je ustvarila po obsegu razmeroma skromen, po literarni teži in izvirnosti pa velik opus; sodi med najbolj cenjene (in nagrajevane) ustvarjalke in ustvarjalce povojne literature v nemškem jeziku.
Z enajstimi pripovedmi, ki so prevedene v tej knjigi, se je kot avtorica kratke proze najbolj proslavila. Nastale so v letih 1948–1952, in čeprav so odprte za številne interpretacije, jih lahko beremo tudi kot odziv na vojno in povojno realnost. Njihovi protagonisti so zvezanec, ki nastopa v cirkusu, vojak s čudnim ukazom, sestri, ki verjameta v angele, moški, ki čaka pod vislicami … V zbirki najdemo tudi Zrcalno zgodbo – eno najznamenitejših in najlepših kratkoproznih besedil v nemščini.
Izdelava: Pika vejica
