Na tirih se zgodi več stvari, ljudje povejo več stvari. Želijo si izprazniti dušo, čutijo nujo po tem, da si izpraznijo dušo, in zdi se, da tirnice in ta ču ču ču to spodbujajo. Vrat ni mogoče zapreti. Toliko jih je, teh zgodb, za romane, pravljice, drame, veseloigre. In ni nujno, da morajo biti vse resnične, te zgodbe. Hočem reči, da se veliko literature začne s kupejem na vlaku, v katerem se pozibavajo potniki, kar je v današnjem času nekaj precej anahronističnega. Dve, tri, štiri osebe se dolgočasijo v kupeju: tako se začenja vélika literatura.
Ramon Erra (Vic, 1966) je večkrat nagrajeni katalonski pisatelj in kolumnist. V literarni svet je vstopil z mladinskim romanom Operació gàbies buides (Operacija prazne kletke, 2001), napisanim v sodelovanju z Jordijem Martíjem. Zatem je objavil tri zbirke kratkih zgodb: La flor blanca de l’estramoni (Bel cvet kristavca, 2001), A Bòsnia ens trobarem (V Bosni se srečamo,2004) in Pólvora del quatre de juliol (Smodnik četrtega julija, 2007). Sledila sta jim romana Desfent el nus del mocador (Razvezujoč vozel na robcu,2008) in Escolta, Volòdia! (Prisluhni, Volodja!,2010). Nazadnje je izšla zbirka kratkih zgodb Življenje na tirih, za katero je leta 2011 prejel nagrado Mercè Rodorera.
Erra pravi, da človek ob vstopu na vlak določeno zgodbo pušča za seboj, saj se pred njim že pojavlja možnost nove zgodbe. Da bi jo dosegel, mora zgolj slediti progi, po kateri ga vlak pelje, ali pa izstopiti na kateri koli postaji, ki stoji med začetno in končno točko potovanja.
Izdelava: Pika vejica
