vse, kar vemo, se umakne temu, kar vidimo,
česar ne vidimo, prihaja k nam komaj zaznavno, pritihoptapi se v teku let,
najprej zasede podpalubje, stopnišča, nato kajute in most,
morali bi se bati, nemočni, toda pogled nam zastira morje –
zbirka V suhem doku ima vse značilnosti dobro uležane, globoko zrele, z mirno roko napisane poezije, kjer je vsak verz svečeniško natančen in obsijan s pomembnostjo Mojca Pišek, Dnevnik
Veronika Dintinjana odlično prestala preizkus in po izjemno dobro sprejetem prvencu Rumeno gori grm forzicij napisala še eno izvrstno pesniško zbirko. Igor Divjak, Delo
[Pesmi] raziskujejo odnos do družine ter lastne identitete. To pa počnejo izjemno pretanjeno, s postavljanjem besed kot zidakov, ki so tam točno zato, ker morajo biti. Kristina Sluga, Bukla
Fini spoj – med pazljivim ravnanjem z jezikom in tistim, kar naj bi pesmi v končni fazi bile sposobne ponuditi, večplastno vsebino, ki je nekakšen skupek asociacij, ki se spajajo v vedno znova izmuzljiv pomen – je v pesmih zbirke V suhem doku postal še močnejši in trdnejši kot v prvencu. Geografija je ostala ista (Sredozemlje), a se je hkrati tudi širila proti severu in čez ocean. Še najbolj bistveno pa je to, da se je poglabljala in se spremenila v notranji zemljevid. Voda je postala najpomembnejši element. Plovba osnovni način premikanja. Iskanje identitete, vrnitev na začetek, zgodbe o prednikih, vpetost med rojstvo in smrt, dopisovanje z drugimi umetnostmi (predvsem vizualnimi) pa centralne teme. Filtriranje sedanjosti skozi mit, osebne situacije, videne v ogledalu mita, večno vračanje istega, a v novi preobleki, sveže in z novim in drugačnim pristopom, kjer se tradicija lepo spoji z individualnim talentom.
Izdelava: Pika vejica
