V množici izgubljeni papir

Barbara Pogačnik

Prišleki (2008) • poezija

»V množici izgubljeni papir«, druga knjiga pesmi Barbare Pogačnik, predstavlja kaleidoskop osebnih raziskav in preizkusov jezika, njegovih zmožnosti in omejitev. Brez lažnega sramu, celo z veliko mero dobrodošlega navdušenja, pesnica potuje skozi »tunele zapisovanja« in se predaja vrtoglavim teminam modernizma, saj se zaveda, da je papir pesmi vedno že posredovano več o knjigi

Glasneje in glasneje molčita.

Predstavitev knjige

»V množici izgubljeni papir«, druga knjiga pesmi Barbare Pogačnik, predstavlja kaleidoskop osebnih raziskav in preizkusov jezika, njegovih zmožnosti in omejitev. Brez lažnega sramu, celo z veliko mero dobrodošlega navdušenja, pesnica potuje skozi »tunele zapisovanja« in se predaja vrtoglavim teminam modernizma, saj se zaveda, da je papir pesmi vedno že posredovano izkustvo, precejeno skozi filtre simbolične in kulturne dediščine. Barbara Pogačnik s svojo hlastno in širokogrudno pisavo nenehno zaznava razkorak med pristnim doživetjem na eni in kulturno-posredniškimi okviri na drugi strani. Vendar pa se sploh ne predaja žalostinkam spričo poraza pretekle pristnosti na eni in zapovedanim ugodjem v nenehnem »zdaj« na drugi strani. Mnogo raje pušča svojemu radovednemu duhu, da zarisuje, skicira in mapira razsežnosti tega razkoraka samega. Z drugimi besedami: po koščkih skuša ne sestaviti, ampak »le« dokumentirati tista človeška stanja, v katerih se pokaže, da sleherno doživetje nujno terja jezikovno obliko, besedno sliko in krhelj verza. Barbara Pogačnik se razločno zaveda, da jezik, do mere do katere povzema življenjski svet, hkrati izkustvo sveta že tudi omeji, če ne poškoduje. Meja, rob, spor: vzdolž tovrstnih linij sile vznikajo pesničine meditacije o paradoksalni »človeški usodi«, v katerem je prav nepopolna moč jezika vse, kar imamo. Sklicevanja na druge ustvarjalce in pesnike, tudi take, ki jih je avtorica že prevajala in se z njimi intimno družila, tukaj služijo kot vir posredovanega navdiha, hkrati pa kot znamenja ob osebni poti. Ta pot vodi bodisi v katalogizacijo in arhiviranje sleherne, še tako nepomembne podrobnosti, ki naj se spojijo v kroniko odtekajočega časa, bodisi vodi v premišljeno, čeprav nujno konfliktno iskanje prelomov, rezov in razpok v monotonem mimohodu stvari in ljudi. Barbara Pogačnik ne beži pred konfliktom med obema metodama, pač pa raje skuša priti do prostora, ki je obema skupen: namreč prostora, v katerem se pokaže, kako je krhka narava jezika pravzaprav le hrbtna stran avtoritete, ki jo podpirata skladnja in slovnica. Lomljivi človeški odnosi, nezanesljive čustvene vezi, predvsem pa spodrsi v medsebojnem sporazumevanju, so v tej knjigi upesnjeni z mnogo kultivirane in kontrolirane vneme, s katero Barbara Pogačnik išče načine, kako abstraktne metafore uskladiti s pulziranjem prvinskih sil, kar je zlasti lepo opazno v nizu pesmi o elementih (les, voda, skala, kovina). Zunanja oblika pesmi se pogosto prilagodi neodložljivi pesničini potrebi, da ne bi zamudila trenutka, ko si takšna usklajenost najde začasno bivališče v tekstu: »Vsaka črka, ki jo natisnem,/ bo drobtina kruha za preživetje,/ nota sluha v enolični reki dni«. Trajajočo bolečino spričo dejstva, da »oči lažejo kot ogledala« in vselej ostanemo samo s »kovinskimi opilki neuspeha« na ustih, pa po prepričljivosti posnema samo še trdovratno prepričanje, da je treba »ljubezen vzeti takšno kot je«. S tega kljubovalnega vidika je treba brati te izzivalne in provokativne pesmi Barbare Pogačnik kot pričevanje o našem raztreščenem času, hkrati pa tudi kot pritrjevanje trans-zgodovinski človeški potrebi po smislu. Knjiga za literarne sladokusce in vse tiste, ki slutijo, da življenje ni niti predstava niti zabava, ampak zadrega. (Aleš Debeljak)

Barbara Pogačnik

Barbara Pogačnik, 1973, ki jo je poezija napotila v literarno prevajanje in vsakovrstni aktivizem na tem področju, morala pa bi biti aktivnejša tudi kot literarna kritičarka, saj se je v preteklosti podvrgla intenzivnim študijskim letom na znani belgijski univerzi Université Catholique de Louvain in opravljanju magisterija na pariški Sorbonni. Je avtorica zbirk Poplave (Mladinska knjiga, 2007), V množici izgubljeni papir (LUD Literatura, 2008), Modrina hiše/The Blue of the House (Študentska založba, Dnevi poezije in vina 2013), Funia Luni Iunie (izbrane pesmi, Editura Exigent, Bukarešta, 2013), pred izidom pa sta Stopinje po rižu (Goga) ter Alica in hišna tipalka. Gostovala je na številnih literarnih festivalih po svetu, njene pesmi so vključene v različne antologije (v francoščini, angleščini, poljščini, češčini, hebrejščini, nizozemščini), prevedene v več kot 20 jezikov, bile pa so tudi uglasbene.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica