Marej je brez naglice naslonil svojo kremenjačo na rogovilo, pustil medveda na deset korakov: z desetih korakov pod lopatico – to bo zanesljivo. »Buh!« Dimček se je razkadil – medved se je opotekel – vsak hip se bo sesedel … A ni se sesedel: zarjul je – s šapo si je popraskal bolečo rano – in naravnost nadnju. Kaj je zdaj: z desetih korakov … A so šibre v njej? Ti moj bog ti … »Šibre …« mu je prikimala Peljka. »Moja pa ni nabita.« Marej je vse doumel. Na lepem – sonce – rdečkasta lisa – živel bi rad … »Lezi!« je zavpila Peljka. Ne sme se premikati – medved bo zarenčal, odšel: mrliča se boji. Ne sme se premakniti, ne sme dihati …
Jevgenij Zamjatin (1884–1937), ruski prozaist, dramatik in esejist, je osrednji predstavnik ruske proze prve polovice 20. stoletja. Za literarno slavo je napisal slab ducat kratkih zgodb in novel ter roman Mi, s katerim je začel žanr antiutopije in napovedal Huxleyjev Krasni novi svet in Orwellov 1984. Poleg Remizova, Andreja Belega, Piljnjaka in Bablja je najpomembnejši vezni člen zgodovinske linije ruske književnosti med Gogoljem in Dostojevskim, Saltikovom Ščedrinom in Leskovom ter Platonovom in Bulgakovom. Kot neorealist zavzema osredje ruskega proznega modernizma, ki se je končal v začetku tridesetih let, z uradno razglasitvijo socialističnega realizma.
Izdelava: Pika vejica
