Prosim, preberi

Lili Potpara

Prišleki (2006) • kratke zgodbe

V drugi zbirki osemnajstih kratkih zgodb Lili Potpara kmalu postane jasno, da njene junakinje in junaki še dolgo ne bodo sposobni komunicirati v duhu absolutnega medsebojnega razumevanja in branja misli, torej nekako takole: Torej misliš … Vsekakor … In se ti zdi … Ja, ampak … Zato … Točno tako. več o knjigi

Marcela je imela od nekdaj občutek, da jo čaka nekaj prav posebnega, 
življenje, drugačno od vsakodnevnosti, da je rojena za velike reči.

Predstavitev knjige

V drugi zbirki osemnajstih kratkih zgodb Lili Potpara kmalu postane jasno, da njene junakinje in junaki še dolgo ne bodo sposobni komunicirati v duhu absolutnega medsebojnega razumevanja in branja misli, torej nekako takole: Torej misliš … Vsekakor … In se ti zdi … Ja, ampak … Zato … Točno tako. Nasprotno, pogovori med moškimi in ženskami, ki naseljujejo avtoričine zgodbe, se pogosto transformirajo v izmenjavo floskul in govorjenje po stokrat prežvečenih scenarijih, ki obstajajo, tako se zdi, zgolj zato, da ohranjajo pri življenju hirajoča dvojinska razmerja. Junakinje Lili Potpara se včasih enostavno odpovejo lastnim besedam in samo še citirajo in izbirajo iz množice tujih besed, v najbolj radikalnih primerih pač samo molčijo, natančneje, molče kričijo in pustijo, da se kriki sovraštva in celo ljubezenske izjave zgolj kotalijo po drobovju in boleče zadevajo ob stene. “Ne vem, kako naj prekinem molk. Pa bi tako rada. Strašijo me te tišine, naša telesa tako skupaj, naše misli pa tako daleč,” pravi žena in mati dveh otrok iz zgodbe Srečanje. Avtorica se torej vztrajno in prepričljivo ukvarja z ohromljenimi in dehidriranimi razmerji, ki jih izčrpavajo ljubosumje (upravičeno ali pa tudi ne), nezvestoba, enkrat preveč besed in drugič premalo, v zgodbi Moški in ženska v čolnu pa celo dejstvo, da protagonistka ni zgolj ženska izvedba svojega moškega. Tudi kadar se avtorica loti odnosov med posamezniki, ki niso v intimnem razmerju, jih praviloma vsaj nekoliko “izmaliči”, vselej pa vešče in poglobljeno stika in tipa pod kožo svojih protagonistk in protagonistov in ustvarja prepričljive atmosfere, ki so, iskreče se od naelektrenosti, avtoričina največja specialiteta. Nemara ni naključje, da v zgodbi želja naletimo na besedne zveze “silovitost čustev”, “teža odločitev” in “napor dejanj”; prav za to – kajpada brez težko prebavljive sentimentalnosti – gre namreč v zgodbah Lili Potpara, med katere ste bili, če berete tale zapis, povabljeni že s platnice. (Gaja Kos)

Lili Potpara

Leta 1965 v Mariboru rojena Lili Potpara se je pisanja za objavo lotila razmeroma pozno, čeprav jo besede čarajo že od otroštva. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani je leta 1992 diplomirala je iz prevajanja v angleški jezik in francoskega jezika s književnostjo. Svoje kratke zgodbe je začela objavljati v Literaturi in jih leta 2002 pri LUD Literatura objavila v knjigi Zgodbe na dušek, za katero je istega leta prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Zgodbe na dušek so bile ponatisnjene leta 2004, leta 2006 pa je LUD Literatura izdala njeno drugo kratkoprozno zbirko Prosim, preberi.

Odslej občasno objavlja v literarnih revijah in pripravlja tretjo zbirko.

Nekatere njene kratke zgodbe so bile prevedene v angleški, švedski, srbski, hrvaški, italijanski in irski jezik.

Lili Potpara živi v Ljubljani, dela kot svobodna prevajalka in je mati dveh otrok.

Druge avtorjeve knjige

Izdelava: Pika vejica