Pisatelj in samomor

Knjiga Pisatelj in samomor je v izvirniku prvič izšla leta 1999, potem pa je bila večkrat ponatisnjena. Raziskuje zgodovinsko, pravno, religiozno, etično, filozofsko, poklicno itn. plat samomora. Posebno pozornost namenja usodi literatov samomorilcev.

Ravno pisatelji spadajo namreč v tako imenovano »skupino visokega suicidalnega tveganja«. Čhartišvili v samostojnem razdelku obravnava specifično literarne motive za samomor, kot so na primer umetniška kriza, emigracija in skušnjava, da bi svoje življenje spremenil v roman. Govori tudi o posebnostih samomora v različnih literarnih oziroma kulturnih tradicijah: ruski, nemški, angleški in japonski, pa o različnih plateh suicida (harakiri, samomor pri Dostojevskem, psihoanalitični portret Hemingwaya in Garyja itn.). Knjiga se sklene z Enciklopedijo literaturicida, ki vsebuje več kot 350 kratkih biografij pisateljev samomorilcev. Kontrapunkt neveseli temi Čhartišvilijevega pisanja je njegov prepoznavni slog: zgodbarski ritem, duhovite (nemalokrat črnohumorne) pripombe in sproščenost, (pre)redka v akademskem svetu.