Piksel

Krisztina Tóth

(prevod: Gabriella Gaál)

Stopinje (2014) • kratke zgodbe

Krisztina Tóth (1967) je že za svojo prvo pesniško zbirko dobila priznanje, potem so si nagrade, vse do najprestižnejših, kar sledile. Sodi med najbolj brane in priljubljene avtorice na Madžarskem. Trideset kratkih zgodb, ki jih je objavljala kot podlistke v tedenski prilogi časopisa Népszabadság, je leta 2011 združila v knjigo več o knjigi

Človek se jezika ne nauči zaradi nekoga – pravi profesorica in že med izgovarjanjem čuti, da je to laž, saj, kako da ne. Izključno zato. Zaradi svoje matere se naučimo govoriti, da nas potem nikoli več ne bi poslušala in razumela, potem se pa učimo tuje jezike, da bi še kar naprej ostali tujci. Zmeraj več jezikov, zmeraj bolj tuji v svetu.

Predstavitev knjige

Krisztina Tóth (1967) je že za svojo prvo pesniško zbirko dobila priznanje, potem so si nagrade, vse do najprestižnejših, kar sledile. Sodi med najbolj brane in priljubljene avtorice na Madžarskem. Trideset kratkih zgodb, ki jih je objavljala kot podlistke v tedenski prilogi časopisa Népszabadság, je leta 2011 združila v knjigo z naslovom Piksel. Pri tem si je zamislila zaporedje, ki ga tematsko določajo deli telesa in s pomočjo tega vodila izoblikovala strukturo, pri kateri že obravnavani, »uporabljeni« deli, podobno kot pri sestavljankah, vnaprej zarisujejo še manjkajoče elemente. Zgodbe so kratke, zgoščene, lahko jih beremo posamično in naključno, hkrati pa sestavljajo tudi večjo celoto. Krisztina Tóth premore izredno socialno občutljivost; opazuje, zbira, beleži, fotografira nenavadne, zanimive, drugačne ljudi, stvari, detajle, vzgibe in gospodari s tem, kar vidi in izkuša. Piksel ima avtentičen vonj po življenju, v njem nastopajo prepričljivi posamezniki, ki so drugačni, marginalizirani, ožigosani … Kot da jih združuje neki manko, ki ga ni mogoče zapolniti; zgodbe se zato ne morejo zares končati, v tem pa navsezadnje tiči čarna skrivnostnost.

Izdelava: Pika vejica