V nočnih urah pridejo na plan najhujši človeški nagoni.
Gre za zbirko, ki jo zaznamuje močno občutenje sveta, ko se verzi razrahljajo, v njih migota mesečina, ko se zategnejo, jih preplaši krik v noči, kakor strah pred življenjem, ki je tako zelo navadno, a vseeno ne tako navadno, da o njem ne bi mogli pisati pesmi. Veronika Šoster, www.ludliteratura.si
Drabov lirski subjekt tega občutja, da je življenje, kakršno pač je, da nima smeri ali cilja, da posameznik v njem slej ko prej lahko kvečjemu statira, ne podaljšuje do roba solza, do histerije ali do predsuicidalnega obupa. Prav nasprotno: Nočne živali se navsezadnje berejo kot poskus, kako to klavstrofobijo, to ultimativno, čeprav ne tragično, nesmiselnost človeškega življenja vzeti nase in z njo živeti Goran Dekleva, Delo
[Drabov prvenec se] poglablja v povsem vsakdanje, a zato nič manj pomembne ljubezenske ali družinske zaplete, na katere naleti človek na prehodu v odraslost. Omemba digitalnega okolja sodi v svet generacije, ki ji avtor pripada, v navezavah na dosežke znanosti je opazna njegova profesionalna pot fizika. Pri upesnjevanju eksistencialne stiske in občutkov nemoči ne umanjka ironija. Dnevnik
Premišljena poetika mladega Mitje Draba v prvencu Nočne živali potrpežljivo izrisuje zgodbo posameznika na prepihu življenjskih dogodkov. Sredi vrtinca nekih ljubezni, družinskih izročil in drugih zapletov, na katere naleti mlad človek, ki poskuša osmisliti svoja čustva, zveze in življenjske odločitve – pri tem pa poskuša pisati še res dobro poezijo –, skoraj neopazno vznika refleksija izkušnje neke generacije, ki svet dojema preko povezav med družbenimi mediji, javno upravo in dosežki nanoznanosti. Drabov prvenec namreč razume, da so nočne živali lahko tako tisto najboljše kot tudi najslabše v vsem preveč človeškem, nikoli zadostnem, a vpisanem v najboljšo poezijo.
Izdelava: Pika vejica
