Nikoli prej, kakor prav po izginotju tistih dveh punčar, ki ju je odpeljal avtomobil, se ni s tolikšnim užitkom predajal svojemu dirkalnemu kolesu. Zdaj je s kronometrom meril čas, ki ga je potreboval do cilja, in podiral svoje lastne rekorde, kot da bi samega sebe cepil v več dirkalcev. Hitrostne preizkušnje mu niso bile dovolj, delal je piruete, poskoke, se vozil na enem kolesu kot na drsalkah, se postavljal pokonci in hlinil padce, ki jih je preživel živ in zdrav, kot da bi bil akrobat v cirkusu. […] Toda nekega bleščečega jutra se je hiša prebudila v popolni zmešnjavi, tistega dne namreč Instrumentaline preprosto ni bilo najti nikjer. Moj bog, le kje je bila Instrumentalina?
Lídia Jorge (1946) rada piše. Ko piše, je srečna. Je virtuozinja sloga z nečim baročnim v pisanju, morda nekakšnim poklonom velikim baročnim pesnikom Iberskega polotoka, glas, ki ga je sfera literarne kritike na Portugalskem že v 80-tih označila za največji čudež domače književnosti v zadnjem četrtletju tistega stoletja. Jeseni leta 1997 je izdala knjigo sedmih kratkih zgodb z naslovom Mož in druge zgodbe, ki so bile napisane v obdobju desetih let in poprej objavljene v revijah, antologijah ali posamično. V njih se ukvarja z odločilnimi trenutki življenja literarnih junakov. V vseh zgodbah je nekaj ženskega, kar jih povezuje; je ženska – sodobna ženska, starodavna ženska, ženska žena, ženska mati, ženska dekle, polno strahu in poguma. Besedila zbirke Mož in druge zgodbe poskušajo prepoznati in raziskati različne nasprotujoče si položaje, v katere so potisnjene ženske, v soočenju z družbo. So kratke zgodbe, ki nas zazibljejo v dolge sanje.
Izdelava: Pika vejica
