Kdo je edina pot, ki ni prestala?
Komeljev pesniški diskurz se mazohistično obrača vase, načrtno si zapira poti, da bi trčil ob paradoks nemoči in se zoperstavil najmanjši možni nezmožnosti. Igor Divjak, Delo
Nobeno presenečenje ni, da je Minima impossibilia kot produkt Komeljevega ustvarjanja neulovljiva v interpretacije in okvirje, prav zato je namreč tako veličastna. Če se je mogoče vanjo tako noro zaplesti, se je mogoče tudi globoko potopiti in se verzom povsem predati. Veronika Šoster, Ars
Zbirka Minima impossibillia je ambiciozen in obsežen pesniški projekt, katerega bogastvo formalnih rešitev presega samo še edinstvenost avtorjeve poetike. Njena forma je povsem samosvoja, pri čemer je tudi prav tako neulovljiva in spremenljiva; Komelj se z njo navidez lahkotno poigrava, tako da sopostavlja dolge, razvejane pesmi in drobne, fragmentarne izreke kot zapise nekih zgodovinskih trenutkov, svojo lastno formo pa vedno sproti tudi reflektira in mojstrstko dekonstruira. Minima impossibillia se pogosto naslanja na posamezne besede ali fraze in jih osvetli s takšno lučjo, da poudari potujitveni proces. Radikalnost Komeljeve poetike je izražena v postopku, ki se trudi z vztrajno samonanašalnostjo in neizpodbitno družbeno kritičnostjo ad nauseam dokazati, da je točka, ko se ta nausea vzbudi, šele začetek. Minima impossibillia je, ne nazadnje, angažiran pesniški dokument, ki se s svojo poetiko upira smrti.
Izdelava: Pika vejica
