Kino Lika

Damir Karakaš

Stopinje (2010) • kratke zgodbe

Damir Karakaš (1967) je po mnogočem edinstven v sodobni hrvaški književnosti, kjer ima že malone kultni status. Počasi prodira še dlje v svet, kjer pa, kot po kakem čudežu, v prevajanju njegovih del prednjačijo Arabci … Kakor koli že, zanimiva usoda nekoga, ki je začel kot popoln avtsajder in tiskal več o knjigi

Pljune kri z jezika. To je konec, pomisli, to je jebeni konec. Zagrgra, stisne ga v grlu. Srce mu poskoči in potuhnjeno bije dalje. Kot bi imel v prsih veliko prestrašeno ptico, z dvema žiletkama namesto belih razprostrtih kril. Stegne prste proti harmoniki. Z eno roko nezbrano raztegne meh, z drugo pritisne najbližjo tipko. Harmonika v grobu zveni sočutno. Glišo zajoče. Naenkrat pomisli na spoved. Ne ve, kje naj začne.

Iz kritike
  • Karakaševa pisava je surova, odsekana, pripoved se tke iz posameznih replik, naracije je malo, dobro odmerjena psovka, posebej še, če je sestavljena, pove več kot tisoč opisov. Stopnja ironije je neugotovljiva; vsekakor je povedano prilagojeno dometu in načinu opisovanih, nekatere stvari so tudi očitno osmešene, vendar ne vse, in zazdi se nam, da ima do lokalcev in zabačenih krajev skoraj etnološki odnos, v katerega so primešane simpatije. Matej Bogataj, Mladina

Predstavitev knjige

Damir Karakaš (1967) je po mnogočem edinstven v sodobni hrvaški književnosti, kjer ima že malone kultni status. Počasi prodira še dlje v svet, kjer pa, kot po kakem čudežu, v prevajanju njegovih del prednjačijo Arabci … Kakor koli že, zanimiva usoda nekoga, ki je začel kot popoln avtsajder in tiskal svoje prve knjige v samozaložbi, izoliran od književnih krogov. To je v nekaterih primerih lahko prednost; iz Karakaševega pisanja se lepo vidi, da ni šolsko naučen pisatelj in rutiniran meščan, pač pa samosvoja pojava iz eksperimentalnega življenja, ki se spreminja v nepredvidljivo literaturo. Neobičajni svet njegovih zgodb se razteza od zaplankane, zavrte, ruralne in hribovske Like – kjer se je Karakaš rodil v malem selu brez trgovine – pa vse do temnih stanovanj, v katerih živijo njegovi »mestni kmetavzi«, tujci v urbanem okolju, najnižja vrsta na šahovnici mestnih subkultur.

Izdelava: Pika vejica