Nocoj je prvikrat prišel na večerjo Roberto Cárdenas. Takoj sem prepoznala gospoda z modrimi očmi, ki sem ga poleti videla pogovarjati se z mojo mamo na plaži. Prijazno me je pozdravil. Komaj sem mu odgovorila. Miss Fielding je močno zardela.
Remo, Miguelov pes, je umrl v nesreči.
Prekinjam ta dnevnik, kot sem ga, osupla, prekinila takrat, opolnoči 5. oktobra, ko sem ugotovila, da se je vse, kar je Porfiria pred skoraj letom dni napisala v dnevnik, uresničevalo.
Če se vam je zdelo, da ste morda razumeli magični realizem, da ste njegove igre prebrali in lahko brezskrbno uživate v njih, če mislite, skratka, da ste ga udomačili, je zelo verjetno, da vas bo kratkoprozna zbirka Silvine Ocampo, Gostje, vrgla iz tira. Muanis Sinanović, https://www.ludliteratura.si/wordpress/wordpress/
Zbirka Gostje se tako pogosto giba po območju tematik, pojavov in dejanj, ki so tabuizirana ali kako drugače razumljena kot odklonska, in odlično izriše trenje, ki se pojavi med dajstveno in najstveno ravnjo bivanja; zatohlost in neprijetnost sta odvoda tabuiziranja dejanj, občutij in perspektiv, ki so v družbi razumljene kot neprimerne ali neželene. V odkrivanju teh perspektiv je kratkoprozna zbirka Gostje dobrodošla knjiga tudi za slovensko bralstvo. Anja Radaljac, Airbeletrina
Vsak pisatelj, kot Bog v prvem stihu Svetega pisma, ustvari svoj svet. Ta stvaritev, v nasprotju z božjo, ni ex nihilo, porodi se iz spomina, iz pozabe, ki je del spomina, iz poprejšnjih branj, iz pravil in rabe jezika, predvsem pa iz domišljije in strasti. Kafka je stvaritelj eleatskega stvarstva neskončnih ponovitev, svet Jamesa Joycea je čudovito poln ostro začrtanih podrobnosti, Silvina Ocampo pa nam ponuja realnost, v kateri sobivata himeričnost in domačnost, pretanjena otroška krutost in nedolžna nežnost, vsakdanjost in mitološkost. V objemu slepote tipam po sanjah in razumu ter se s Silvininim umom podajam po vrtovih vseh petih čutov. Pozorna je na barve, odtenke, oblike, na konveksno in na konkavno, razlikuje kovinsko, hrapavo, gladko, zamolklo in prosojno, vidi kamne, rastline, živali in zaznava različnost vonja vsake posamezne ure in letnega časa, sliši glasbo in prav tako nič manj skrivnostno poezijo ter čuti težo duš. Silvinino prozo bi lahko opisal z eno samo besedo: genialna.
– Jorge Luis Borges, recenzija v književni prilogi časopisa El Mercurio, Santiago de Chile, 6. julija 1986
Izdelava: Pika vejica
