Glanum

Andrej Medved

Prišleki (2011) • poezija

Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreči pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temveč tudi del daljšega niza, nekakšne pesniške meditacije. Ko puščavski pesek zavrtinči čas, se začne Medvedov pesniški govorec vračati v času in prostoru proti neki več o knjigi

Pastirji tavajo v koruznem polju
kot brezroki okostnjaki.

Iz kritike
  • Pesniška zbirka Glanum je pravzaprav čisto poseben literarni prostor, ki ga avtor uspešno gradi na subtilnosti podob, premišljeni (ciklični) zgradbi, učinkoviti rabi medbesedilnih navezav in tematiki iskanja bližnjega/sebe, izraženi skozi rabo inovativnih metafor in primerjav. Martina Potisk, Mentor

Predstavitev knjige

Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreči pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temveč tudi del daljšega niza, nekakšne pesniške meditacije. Ko puščavski pesek zavrtinči čas, se začne Medvedov pesniški govorec vračati v času in prostoru proti neki odločilni izkušnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugačne poteze. V Glanumu jih določa intimna mešanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom doživete – ne pa še povsem razodete – skrivnosti.

Glanum – antično rimsko mesto v današnji Provansi – v Medvedovi zbirki predstavlja časovno vozlišče, v katerem se stikajo različne zgodbe, uzrte skozi optiko govorčeve lastne izkušnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in živali, ki ždijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko naključnega opazovalca, v resnici pa znanega prišleka, ki tako skozi čas opazuje predvsem samega sebe. Ko se namreč vživi v pozabljeno antično mesto, s tem ne oživi zgolj vrveža njegovih nekdanjih prebivalcev, temveč se poskuša oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo.

Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s časom in čas s pokrajino. In ve, da žal ničesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo – razen seveda elegičnega spomina na pridobljeno srečo in trenutka, ki mu ga je bilo dano še enkrat podoživeti. A tudi to je že spominjana pozaba sreče …

Andrej Hočevar

[purchase_link id=”49637″ style=”” color=”” text=”Nakup e-knjige”]

Izdelava: Pika vejica