Maja , 18. 1. 22
Gromovnik, zlasti tisti v herbariju,
sprešan, je za sabo pustil umazane lopatke.
Profesor Gnezda je imel več motik.
Eno za glagole. Eno je delil. Podal mi jo
je v roko nad rjavo mastno zemljo.
Nisem več vedel, ali okopavam
rastline ali latinščino. Sklonjen sem bil,
bister, imel sem zapacane roke.
Vse se je dogajalo v tisti majhni
hišici in po Tivoliju se je sprehajal
profesor Hribar, radostno dvignil
klobuk. Priplaval je kit, ki so ga
ustrelili pred pričami. Spomnil
sem se dreves, ki so zacvetela.
Tomaž Šalamun: Marta plava v vodi
Iz zbirke: Ta, ki dviga tačko, spi