Hana, 24. 5. 17

Rosa

Jaz, ki hoče pregnesti, otrpniti,
otrdeti, zaviti v zastavo, zažgati

zastavo. Potem v vagonu odpreti
okno. Kaj se ulekne od piša

vetra? Kje so iskre? Kje je
navada z razžarjeno iglo

v les zarezovati: Oče naš, daj nam
danes naš vsakdanji kruh.

Mah se je spremenil. Zdaj
ima grivo. Vajeti so od leska

popokane. Čas je zajel prijatelja v
srce. Potopiti svoje srce. Spet

čakati, čakati. Steči na rob
gozda. Utripati okna v vlaku.