Dubra Klin, 23. 7. 15

Tu. Oblači Schieleja

Wei Dong. Prší. Briše si solze.
Kruh je na krvi namazan. Moje

strašilo ima ponoči odrezana ušesa,
podnevi maligne oči. Je breskve. Opira

se na roke. Ko spi, bruha, ko jadra
krvolazi. Obstalo je v sedemnajstem

nadstropju, v liftu. Ne more ven. New York je
hudič. Obletava nebo. Odvaja

divjad od ležanja. Ima rdečo zadnjico,
smreke padajo v vodo. En pes se

požene in hoče ropotuljo. Drugi pes mu jo
vzame iz gobca. Trepalnice ima bele,

kot plavajoči kit. Bo šel skozi papir?
Bo pognal vsaj svojo glavo skozi papir?