buhtla*, 8. 7. 15

O puh, šalčka

Ko se je žaba, odeta v krinolino,
zasukala še v zraku, so kozaki

peli. Labodi so gasili srebro.
Lestve, preperele, so bile zakačene

za obzorje. Mrmrali smo tajno in
vozili smo se tajno. Vonj? Rumena

rebra na rjavkasto rdečem starinskem
kufru. Etikete zdrsane s špatolo.

Blessed! Blessed! je zarohnelo. Podarili so
mi pogačo. Sosed je zvrnil papirnato

šalico. Vdirajo skale štajerske buržoazije:
dedeka, šalice, vsesti se na božji

tron. S tristo kosmatih medvedov
preklinjanjem sem se blamiral.