žj, 26. 6. 15
Wei Dong. Prší. Briše si solze.
Kruh je na krvi namazan. Moje
strašilo ima ponoči odrezana ušesa,
podnevi maligne oči. Je breskve. Opira
se na roke. Ko spi, bruha, ko jadra
krvolazi. Obstalo je v sedemnajstem
nadstropju, v liftu. Ne more ven. New York je
hudič. Obletava nebo. Odvaja
divjad od ležanja. Ima rdečo zadnjico,
smreke padajo v vodo. En pes se
požene in hoče ropotuljo. Drugi pes mu jo
vzame iz gobca. Trepalnice ima bele,
kot plavajoči kit. Bo šel skozi papir?
Bo pognal vsaj svojo glavo skozi papir?
Tomaž Šalamun: Tu. Oblači Schieleja
Iz zbirke: Ta, ki dviga tačko, spi