Enej Dolinar, 10. 6. 15

Kamrica

Sobe so cvet.
Kače stegujejo počivavška,

rum njanje, njanja ga je spravila v
pest, mravlje, sline,

žum zavit, ledeno zrcalce
s kostmi, s kostjo obračano.

Goethe ima števec,
apno v čolnu.

Kosilo, žakeljček,
v Missouli v peti na drsalkah

kot na bazi, moka angelov,
trodelna jamnica.

Fen, fen z grbo,
v kožuhu in stožcu,

guba se lokvanj,
kislina mravelj piha od čepice

v ata stelaži, polil z vrelíno
obiskovalce in radij noči

je splezal ven za Brandona
Shimodo, za mokro

žogico, vlačilci imajo suhe lase
od klofutanja, od rovov, od

trhlih ptic, zapomniti si
pas, lego štručke, kinin ve,

kinin da moč in zid Escoriala, pa
gremo, kimamo, ponev,

Valjhun zve dopelt štrajfno,
otok rodí, otok rodí belo

brezo, kamrico, kamrico,
Rudolfa Steinerja.