pH, 5. 5. 15
Bila je vojaška centralna postaja,
pregrajena z rekami, volovska
ušesa so tiho ležala v vrečkah.
Hotel sem odpotovati, za
pot sem vedel, vedel sem, kje je
vlak. Tekel sem. Na drugem
platoju, malo pod zidom, sem se
zavedel, da tečem nag, ker
mi je nekdo ponudil hlačke v
prozorni vrečici, to rabite,
ne bodo vas spustili naprej.
Vrečka ni bila čisto
prozorna. Hlačke so se iz nje valile
počasi, zahvalil sem se, bil je
dobrotnik, tekel naprej, a ni bilo
več postaje. Na tleh so ležali
listi, zibala se je gneča trudnih.
Tekli so po hodnikih, bil je
nekak termitnjak, tudi tramvaji so
bili ukinjeni. Ciniki so lizali zid.
Tomaž Šalamun: Plombirano dno
Iz zbirke: Ta, ki dviga tačko, spi