Daj mi oči, daj mi oči, ustavi se pred
očmi. Ponoči je bilo čudno. Zavrel

si moja pljuča. Tekočina v njih je postala
črna, bil si kot tristo tisoč Perzijcev,

korakajočih proti suhemu
drevesu. Amalgamiral si me, okoval,

raztapljal, spet okoval. Ročaj si skrušil. Bil je
vihar. Čez sto tisoče mravelj je bila polita

zelena solna kislina. Nisem uspel
vstavljati. Veje so zgorele v hipu. Sem

njušen? Me ni? Videl sem vrt. Vlažno listje
se najprej kadi kot od hlevskega gnoja,

potem premika, eno edino oko velikana
gleda. It’s true. I’m reckless. Nič več.