Zahteva po preživetju, osnovana zgolj na pisanju

Tvoja zbirka ima naslov, ki je toliko nenavaden kot tudi izvirno sugestiven, po vrhu je pa še palindrom. Verjetno ima sorodnika tudi v Vallejovem Trilceu? Kako si prišel do njega, si zbirki zavestno hotel dati takšen naslov, ki ob odsotnosti vnaprejšnjih pomenskih konotacij ustvarja nov prostor?

Tako kot Trilce je tudi Krčrk “zadnja beseda”, ki je bila dodana knjigi. Najprej se mi je zdela vznemirljiva zgodba o nastanku Trilce, ki jo Miklavž Komelj navaja v spremni besedi, da je Vallejo skratka pisal do konca in naslov (ter avtorja iz psevdonima César Perú v César Vallejo) spremenil, ko je bila knjiga že v tisku, potem pa je tudi za takrat še nenaslovljeno Krčrk vse bolj držalo, da: “pri vsem naprezanju nisem našel nobene besede, ki bi imela dostojanstvo naslova, zato sem jo iznašel.” Knjiga je pri svojem nastajanju to vse bolj zahtevala, do njega sem pa prišel, ko sem pravzaprav že omagal in se sprijaznil z nečim drugim.

Zbirka Krčrk je v bistvu sestavljena iz fragmentov, nekaterih daljših, drugih res kratkih okruškov, ki se povezujejo v daljše cikle. Je bila takšna zasnova zavestna odločitev ali edina mogoča rešitev? Si se med pisanjem oz. sestavljanjem zbirke kakorkoli trudil, da bi to fragmentarnost spremenil?

Predvsem sem se trudil, da je ne bi preveč spremenil, da tega, kar se nama je z Goranom Deklevo kazalo kot moč te poezije, ne bi utišal. Ne vem dobro, kaj ti fragmenti so: niso pesmi, združene v cikle, saj je odnos fragmentov znotraj posameznih delov tesnejši, hkrati pa verjetno tudi štiri pesmi niso. Je pa bila to ponovno rešitev, ki jo je zahtevala govorica. Predvsem pri “Sočasnosti bega”, ki je pisana letos pretežno v Splitu, je bilo iskanja najboljših rešitev veliko in tudi Goranov delež pri končnem besedilu znaten. Ampak ponovno: šlo nama je za to, kar ta poezija hoče! Za to sva bila pripravljena žrtvovati katerokoli besedo, zlog ali črko.

O dramaturgiji zbirke bi mogoče lahko rekel, da orisuje gibanje navznoter, nekakšno implozijo – proti koncu so teksti čedalje bolj samonanašalni, jezik razpada in postaja … nezadosten?

Vsekakor, vendar v istem hipu se kot nezadostno kaže tudi življenje. Zahteva po preživetju, ki je osnovana zgolj na pisanju. Zgolj v tem, da je “poezija zato, da se piše dalje” (glej Manifest paraliterarne organizacije Idiot, Idiot 1) in da “mrtev pesnik ne piše več” (Houellebecq: “Ostati živ”, Idiot 4). In to po tem, ko je to pisanje samo pokazalo jezik kot nezadosten, življenje kot zgolj preživetje. Ampak šele tu mislim, da se začne nekaj resničnega, kar ne bi zgolj v neskončnost povzemalo tega, kar se v tej dobi kaže kot možno in v zadnjem času vse bolj nujno.

V ciklu “Tiran sreče” so verzi, ki z neizprosno ostrino beležijo posledice neke spremembe, zaradi katere je marsikaj v življenju izgubilo vrednost. Spozavanje novega se je umaknilo spoznanju neodstranljivega (“Če se premaknem, / neprenehoma zadevam ob nekaj, / kar odmeva, je nepropustno [ … in se / ] ne pusti preimenovati.”) Zdi se mi, da je soočanje s to spremembo nemara kar glavna tema zbirke, vendar abruptno prekinjena z napisom “Škoda papirja.” Si se med pisanjem boril proti samemu sebi, da bi sploh lahko pisal?

Šel sem na olimpijado, da bi sploh lahko pisal … seveda sem se boril proti samemu sebi!

“Moj smisel je smisel besed, / ne tega, kar pomenijo,” zapišeš v zadnjem delu zbirke. Je to ena izmed glavnih sprememb glede na prvo zbirko, si prej (kot pesnik) pomenom kaj bolj zaupal?

Glede na prvo zbirko še ne morem reči kaj tehtnega, sem pa takrat poskušal (vsaj v nekem delu) in verjel, da določen niz besed lahko besede odreši pomena. Verjetno se sedaj zavedam, da besede kar tako ne nehajo pomeniti, hkrati s tem pa tudi Detelovega “kriterija natančne dobesednosti” (Orfični dokumenti, str. 198) za nemetaforičnost, ki preprečuje, da bi “kak vnaprejšnji tihi dogovor ali ‘pesniška konvencija’ ali ‘pesniška svoboda’ , in kar je še podobnega balasta, blokiralo širjenje pomena.” (Detela, prav tam) Najverjetneje sem v preteklosti bolj zaupal temu balastu oz. ga kot takega nisem prepoznal.

“Enako ne biti tam in tu,” ali “Biti tu, naj to pomeni karkoli,” sta verza, ki neposredno problematizirata prisotnost, poleg tega pa je jaz tvoje nove poezije čedalje bolj nekdo drug. Glede na tvojo prvo zbirko je to novost, ki za “modernistični” način pisanja – tako dokazuješ – pomeni nove možnosti. Si do te pozicije prihajal postopno, prav skozi pisanje, ali pa si s pisanjem bolj poskušal dati izraz nečemu, kar si dognal že prej?

Vsekakor je pisanje artikulacijo tega mišljenja gnalo naprej, nisem pa seveda kar pisal iz nekakšnega vakuma, bil sem na sledi nečesa, kar se je potem najjasneje izrazilo v poeziji. Kaj s tem dokazujem in kakšen način pisanja to je, pa je drugo vprašanje. O tem jazu, ki je nekdo drug pa samo opozorilo, da sem se ves čas zavedal, da sem “zgolj ta, kot kateri obstajam” (Pessoa).

Nekje praviš: “Mislil sem, da nekaj utripa. / Ne znam biti pesnik, / tudi skoraj ne pišem več”. Kaj (zate) sploh pomeni biti pesnik? Je to sploh določljivo ali gre za neko spremembo, ki staro ovrže, novega pa še ne prinese?

Pisati verze. V življenju delovati tako, da lahko bereš in pišeš verze.