Prevod me zanima kot intelektualna igra

Beloruska književna prevajalka, slovenistka in polonistka Inesa Kuryan prihaja iz mesta Lida na zahodu Belorusije. S slovenščino se je seznanila na Seminarjih slovenskega jezika. V beloruščino in ruščino je prevedla več slovenskih avtoric in avtorjev, med drugim novele Draga Jančarja in roman Filio ni doma Berte Bojetu, ter uredila Zbirko sodobne slovenske kratke proze. Je večkratna udeleženka Mednarodnega prevajalskega seminarja slovenske književnosti. Od začetka leta 2022, ko je zaradi težkih razmer zapustila Belorusijo, živi v Lódžu na Poljskem, kjer je zaposlena na Akademiji za humanistiko in ekonomijo. Ob znanstvenem delu je njen trenutni prevajalski izziv prevod romana Doberdob Prežihovega Voranca v poljščino. Novembra 2023 se je mudila v Ljubljani, kjer je na simpoziju Obdobja 42 predstavila svojo interpretacijo te slovenske klasike.

Kako se je začela tvoja prevajalska pot in kako si prišla v stik s slovenščino?

Prvi književni prevod, ki sem ga naredila za javnost in »ves svet«, so bili zelo poznani Dziadzy poljskega romantika Adama Mickiewicza. Pisalo se je leto 1996, bila sem soavtorica prevoda in redaktorica, in takrat sem zelo dobro razumela, da moram delo opraviti odgovorno in mogoče bolje kot kadarkoli prej, tako da sem se včasih s soprevajalcem zelo skregala, ker sem hotela, da bi bil ta prevod velikega besedila v beloruščino res dober. Veliko sem presedela v knjižnicah in še danes prevajam bolj počasi, veliko moram prebrati o avtorju in pustiti, da se mi to znanje usede v glavo kot moje lastne misli. Ta odgovornost do bralca je zame pomembna.

Takrat sem delala na univerzi kot predavateljica poljščine in poudariti moram, da me je bolj zanimalo prevajanje poezije, ker sem tudi sama včasih pisala pesmi. Končala sem Filološko fakulteto v Minsku v Belorusiji in poezijo sem imela rada. V tistem času je slovenščina počasi prihajala v moje življenje. Študirati sem jo začela leta 1995, za disertacijo, in kot čista začetnica sem se udeležila tudi Seminarja slovenskega jezika, literature in kulture na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Ko sem junija 1995 prvič izstopila na železniški postaji v Ljubljani, nisem razumela nobene besede, tudi beseda vlak je bila čisto nerazumljiva. Presenečena sem spoznala, da je ključ za razumevanje slovenščine starocerkvenoslovanščina, s katero sem se že ukvarjala. To fantastično ugotovitev, da je Slovenija dežela sočne jezikovne arhaike, nekakšno 10. ali 11. stoletje, preneseno v energično sodobnost, še danes nosim s sabo. Na zidovih, vratih, tablah, povsod sem videla napise iz Marijanskega evangelija (Codex Marianus) iz 11. stoletja, napisanega v glagolici, v katerih najdemo besedne zveze »ki ga«, »ki mu«, »da prideš«, in glagolske oblike »bom rekla«, »si želela«. Tudi slovenski izraz »pustiti pri miru« je čisto iz 11. stoletja. Potem se je seveda ta slika spremenila in slovenščina se mi je kmalu pokazala v drugačni in lepi luči.

Prevajaš iz poljščine in slovenščine v ruščino in beloruščino, zadnje čase tudi v poljščino. Kakšna je razlika med prevajanjem v ruščino in za ruski trg ter prevajanjem v beloruščino in za beloruski trg? Vemo, da je ruski trg velik – kaj pa beloruski?

Iz domoljubnih razlogov sem prevajala v beloruščino in prepričana sem, da je prevajanje v beloruščino za naše prevajalce stvar obvezne notranje kulture v smislu, da mora biti beloruski jezik na prvem mestu in širše predstavljen. Vendar imamo v Belorusiji dvojezično situacijo. Državna jezika sta dva: ruščina in beloruščina. Gre za zapleteno konfrontacijo in nekoliko napeto stanje. Seveda, razumemo, da je beloruski trg majhen. Zaradi tega veliko avtorjev piše rusko, nekatere literarne revije računajo tudi na ruski trg, tako da so mešane ali pa sploh ruske. Jaz pa kulture z ekonomijo ne povezujem tako manično in ne mislim, da morajo v Belorusiji obstajati časopisi v ruščini za ruski trg. Na žalost pa imamo v naši državi veliko ljudi, ki so jezikovno »poruščeni«, zato so ruski prevodi namenjeni tudi beloruskemu bralcu in notranjemu knjižnemu trgu. Ljudje se nemalokrat ne želijo ukvarjati z družbenim pomenom kakega jezika, saj jih to utruja, hočejo samo brati knjigo, v njej uživati, biti svobodni v jeziku, ne da bi razmišljali, ali je to ruščina ali beloruščina. Na žalost včasih tako čutim tudi sama in nimam svete želje razmišljati o jezikovni situaciji v svoji državi. Iz slovenščine sem prvič prevajala v ruščino, ko je priljubljeni literarni časopis v Minsku Vsemirnaja literatura, ki izhaja samo v ruščini, začel velik in zanimiv projekt v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in Društvom slovenskih pisateljev. Zanj sem prevedla slovensko poezijo, kratko prozo in roman Berte Bojetu Filio ni doma. To je bila največja predstavitev slovenske književnosti. Beloruskojezični časopisi me k temu niso spodbujali, zato v tem primeru ruščini ne pripisujem velikega jezikovnega pomena, ker preprosto ni bilo izbire, najpomembneje je bilo, da se predstavi slovenska literatura in da jo je mogoče na beloruskem dvojezičnem območju čim prej prebrati.

Kakšen status ima beloruščina v Belorusiji? Je tudi tam opaziti preporod beloruščine, kot lahko opazujemo preporod ukrajinščine v Ukrajini, kar je seveda povezano z vojno in odporom do ruščine? Nam lahko pojasniš, kako velike so razlike med beloruščino in ruščino?

Mislim, da je Belorusija še mlada država in da ima beloruščina mlad status uradnega jezika. Nič ne pomeni, da gre za zelo star jezik, kajti da ima jezik status uradnega državnega jezika, mora veliko let preživeti v družbeni uporabi, uporabljati ga morajo milijoni Belorusov v različnih funkcijah, ne samo v družinskem krogu. Tako kot zdaj v Ukrajini. Vidimo in slišimo, da je ukrajinski jezik povsod, v vrtcih, na univerzah, v medicini, v politiki, tudi v vojski. V Belorusiji pa ni tako. Imamo dvojezičen svet, v katerem pa je normiranje beloruščine za družbene potrebe zelo počasno, vendar napreduje. Zdaj je beloruščina mogoče kot latinščina – elitni jezik, ki ga je več na področju kulture in književnosti. Dominacija ruščine je čisto politična odločitev – vsak vidi, da je beloruščina v zaporu kot veliko ljudi, ki so govorili belorusko. Razlika med beloruščino in ruščino nima vpliva na uporabo jezika. Sodobna država mora imeti svoj normirani jezik in ga kultivirati. Pri tem vprašanju smo močno omejeni. Seveda razlika med ruščino in beloruščino obstaja in je velika – beloruščina ima več redkih jezikovnih arhaizmov v fonetiki, zelo zanimivi so zunanji vplivi na leksiko, tudi sintaktično je zelo bogata, vendar je na družbeni ravni manj kodificirana kot ruščina, zato je lahko ruščina tako vseprisotna.

Že vrsto let živiš na Poljskem. Zakaj si se tako odločila in kakšno delo opravljaš tam?

Rodila sem se v poljsko govorečem okolju. Prihajam iz Lide, mesta na zahodu Belorusije, blizu meje z Litvo. Gre za mešan svet, kjer živi veliko Poljakov, ta del je bil pred drugo svetovno vojno Poljska. Veliko let sem se ukvarjala s poljščino in s Poljsko sodelovala na univerzitetni ravni, pri čemer sem se udeleževala zanimivih znanstveno-raziskovalnih projektov. Leta 2018 se je v sodelovanju z Akademijo za humanistiko in ekonomijo v Lódžu porodila zamisel, da bi pripravili literarni slovar o skupnih idejnih elementih v književnosti na poljskem in beloruskem območju, o skupnih topikah in arhetipih. Ta slovar bo izšel leta 2024, v njem je zbranih veliko novih pogledov in interpretacij. Imenoval se bo Unija Literarna. Osebno bi si želela, da bi bil ta slovar moj kulturni in znanstveni odgovor na protipoljsko ozračje v Vzhodni Evropi, v Belorusiji so polonisti pod res hudim pritiskom.

Iz slovenščine si večinoma prevajala poezijo in krajše odlomke proznih del. Zdaj pa že nekaj let pripravljaš prevod Vorančevega Doberdoba. V načrtu si imela prevod v beloruščino, zdaj pa pripravljaš prevod v poljščino. To je kar velik preskok. Kaj te je na Doberdobu tako pritegnilo, da si se pripravljena spopasti s tako kompleksnim romanom?

Roman Doberdob je moja velika slovenska ljubezen, ker je to čudovit primer s področja mojih književnih raziskav. Ne gre samo za vojni roman (oziroma za roman o prvi svetovni vojni), temveč za roman iz obdobja med svetovnima vojnama, ti romani pa imajo eno veliko zanimivost – tendenco besedilnega eksperimenta. Razlog mogoče tiči v tem, da se je v Pragi leta 1926 oblikovala strukturalistična Jakobsonova šola, mogoče tudi zato, ker je to čas skritih političnih nazorov. Če se spomnimo Jakobsonovih besed, je vsako literarno besedilo kodirana enota, ki skriva podobe in poetiko.

Takšni romani imajo veliko plasti, včasih z nasprotnim pomenom, kot gibanica. Toda gibanico imam zelo rada! Sporočilo pisatelja ni več resničen prikaz resničnosti, bralcu ponuja samo nekakšen kod ter koncentracijo močne simbolike in metaforike o zgodovinskih in političnih procesih med prvo in drugo svetovno vojno. Doberdob Prežihovega Voranca je takšno besedilo. To bi rada pokazala v prevodu in komentarju, ker menim, da slovenska kritika tega avtorjevega koda ni prebrala v celoti. Že leta 2017 sem prevedla poljski roman Tadeusza Dołęge-Mostowicza Kariera Nikodema Dyzme (pl. Kariera Nikodema Dyzmy, 1932) s podobno vsebino, tako da takšno izkušnjo že imam. Brez razumevanja tega koda je interpretacija romana bolj trivialna. Napisala sem prispevek za 42. simpozij Obdobja, ki je bil organiziran novembra 2023, o pomenu Doberdoba in o svoji novi interpretaciji tega romana. Doberdob bi moral imeti višji literarni status, in mislim, da bo za poljskega bralca zelo zanimiv po eni strani kot besedilo o prvi svetovni vojni v tem delu Evrope, po drugi pa kot primer zanimive strukture besedila in izbire prve svetovne vojne kot simbolike mehanizmov političnih odločitev slovenskega naroda za lastno državo. To je čas velikih gibanj in odločitev tudi za Poljake.

V 20. stoletju v literaturo aktivno vstopa tendenca »intelektualizacije« besedila. Ko beremo Vorančev Doberdob in tudi njegove druge knjige, jih moramo brati kot tako imenovano razširjeno metaforo in obravnavati kot sintetično metaforično formo. Ves roman je metafora, ki ima svoje metaforično jedro, svoj oreh, ki ga moramo streti (se spomniš, da imate orehe v Sovretovem kabinetu?). To jedro je Doberdob, tragična kulminacija prve svetovne vojne na ozemlju pri Soči. V realističnem romanu bi bil to glavni dogodek, na katerega čakamo ves roman. V takšnem romanu realistično dogajanje – imamo vojno, bojišče, tragedijo, smrt – popolnoma pritegne pozornost bralca. Bralec si bo rekel »Umirali so, pobijali so se, tam pri Doberdobu leži na tisoče žrtev, to je grozno!«, kar pravzaprav predstavlja kritično branje Doberdoba danes. Tudi slovenska literatura o tem romanu tako piše. To pomeni, da velja splošno mišljenje, da gre za realistični roman. Toda obstaja tudi drugačen pogled na roman in strukturo besedila. Imamo bataljon št. 100, ki v resnici ne obstaja in je metafora za Avstro-Ogrsko. Imamo glavnega junaka, infanterista Amuna Mohorja, Slovenca, premeščenega v ta bataljon, s svojim biografskim aktom, v katerem je zapisana njegova usoda. In usoda vsakega od vojakov v kasarni je simbolika usode enega od delov avstro-ogrskega ozemlja, tudi na primer Poljakov. Znotraj romana obstaja še ena realnost. Infanterist Amun Mohor razmišlja o svoji usodi, tako da je Doberdob kot gost preplet njegovih misli, ki mu bo pomagal pri odločitvi. In odločitev je zgodovinska. Gre za osamosvojitev Slovenije. Ko beremo, nam ni treba čakati na bitko pri Doberdobu, ker je Doberdob samo simbolična kulminacija slovenskega premišljevanja o politični odločitvi. Mislim, da pisatelj ni imel možnosti, da bi to povedal tako neposredno.

Pri prevajanju Doberdoba si se veliko ukvarjala tudi z raziskovanjem zgodovine. Za ta namen si izkoristila bivanje v Sovretovem kabinetu marca 2023 in že prej leta 2021 v Ljubljani. Kaj vse si raziskala, katere kraje si obiskala, s katerimi strokovnjaki si se pogovarjala?

V Sovretovim kabinetu in tudi prej, leta 2021, ko sem bila povabljena v rezidenco KUD Sodobnosti, sem veliko prebirala o zgodovini prve svetovne vojne in soške fronte. S kolegom Wiesławom Przybyło s Poljske, ki mi kot glavni jezikovni urednik pomaga pri prevodu Doberdoba v poljščino, sva prepotovala frontno linijo od Kobarida in Kobariškega muzeja do Doberdoba in Trsta. Težko sem uzavestila vse te podatke o vojni. Število žrtev je bilo ogromno, ampak ko sva potovala skozi kamenje doberdobske doline, sva videla, da je danes dolina prazna, neobdelana. Soočena sem bila s tragičnim vprašanjem o ceni tisočev življenj za to prazno zemljo in črto meje. Imela sem občutek, da je vsak kamen pri Doberdobu spomenik posameznemu ubitemu vojaku. Za spomin sva domov vzela doberdobsko kamenje. Obiskala sva tudi spomenike v čast padlim v Kobaridu, Doberdobu, Redipulji, pri morju v Trstu, na mostu čez Sočo pri Sagradu (Zagraj), kjer je pisalo, da je to sveta narodna reka. Prišla sva do tragičnega in presenetljivega sklepa, da je dal italijanski diktator Mussolini postaviti te veličastne spomenike pred novo, še bolj grozno vojno. Vse to sem živo doživljala, ker imamo pred očmi tragični ukrajinski primer in nove vojne konflikte.

V znanstvenim smislu sem imela zelo zanimivo konzultacijo pri zgodovinarju profesorju Alešu Gabriču na Inštitutu za novejšo zgodovino. Prebrala sem tudi knjigo Prežihov Voranc – Lovro Kuhar: pisatelj, politik, patriot, ki jo je uredil in je izšla na Dunaju leta 2010. Kar se da veliko sem brala knjige v NUK-u in hrastniški Knjižnici Antona Sovreta. Mogoče bi mi prav prišle še kakšne konzultacije s slovenskimi raziskovalci književnosti in zelo se zahvaljujem za slovensko redakcijo mojega članka za 42. simpozij Obdobja, v katerem sem predstavila nove knjižne poglede na ta roman. Doberdob je lep primer povezave vojne zgodovine z literaturo, novo evropsko poetiko in strukturo besedila.

Ali imaš za Doberdob že založnika? Kakšno zanimanje obstaja za zgodovino Slovenije in širše regije na Poljskem in v Belorusiji?

Za založnika Doberdoba imam Akademijo za humanistiko in ekonomijo v Lódžu, kjer zdaj delam na Filološki fakulteti. Imamo tudi podporo JAK RS za prevod in pripravljeni smo za tisk knjige. Zanimanje za zgodovino Slovenije na Poljskem in tudi v Belorusiji obstaja. Mislim, da bo zaradi tega prevoda zanimanja še več.

Prevajalci imajo svoje prevajalske navade, nekateri delajo raje zjutraj, nekateri zvečer ali ponoči. Kaj pa ti?

Seveda, svoj prevajalski prostor organiziram z veliko količino čaja z limono in različnimi prigrizki. Usedem se v lotosov položaj in se spustim v globoko meditacijo z avtorjem in njegovo domišljijo in zelo me razjezi, če v tistem trenutku zazvoni telefon. Navadno ne slišim zunanjega hrupa. Ko vračam prazne skodelice v kuhinjo, smešno hodim, ker imam »lesene noge« in tudi malo »leseno glavo«. Ko prevajam, dolgo ne spim, a nisem utrujena, prevod me zanima kot intelektualna igra.

Že večkrat si se udeležila mednarodnega prevajalskega seminarja slovenske književnosti. Kaj ti pomenijo takšna izobraževanja in druženja z drugimi prevajalci in prevajalkami?

Udeležba na prevajalskem seminarju je zame kot ladja, s katero pluješ po reki slovenske književnosti. Seminar je fantastična ideja. Prevajalci moramo biti v središču knjig. Spoznavati moramo nove teme v poeziji in prozi ter nove avtorje in avtorice. Tradicija takšnih seminarjev je redka, in veliko srečo imamo, da obstajajo v Sloveniji. Zelo rada tudi analiziram besedila, se pogovarjam z avtorji in se srečujem s pogledi pisateljev in pisateljic različnih generacij.

Mimogrede bi dodala, da je moja poljska študentka Agata Brožina ravnokar zagovarjala diplomsko delo, za katero sva skupaj pripravili literarnoteoretsko raziskavo stripov v kombinaciji z vezanim besedilom. Opravila je odlično delo in zanj dobila zelo visoko oceno. Pred tem me je na seminarju leta 2022 navdušila jezikovno-stripovska umetnost Izarja Lunačka. Svoji študentki sem predlagala, naj to razišče, ker v tem vidim prihodnost književnosti ‒ v vizualno-verbalnih besedilih. Slovenija je v tem pogledu aktivnejša.

Na prevajalskem seminarju srečujem krog zelo zanimivih ljudi iz različnih dežel. Z nekaterimi ohranjam redne in lepe stike. Ko sem bila v Beogradu, sva z Dragano Bojanić Tijardović hodili na kavico in sladoled, to so bili zelo srečni trenutki.

Imaš že kakšne nove načrte za čas po tem, ko boš končala Doberdob?

Zelo rada bi prevajala slovensko otroško književnost – na primer Koviča, Jano Bauer, Natašo Konc Lorenzutti. Po vojnem romanu bo otroška književnost kot terapija.