Nisem mogel ostati v post-modernističnem mehurčku

Zadnja sezona modernizma in maj ’68: svet, Pariz, Ljubljana je že sedma knjiga literarnega teoretika in zgodovinarja Marka Juvana, ki je izšla pri LUD Literatura. Razlog več za pogovor z avtorjem monografije, ki te dni prihaja v knjigarne.

Marko, najprej pogled nazaj. Pred nekaj desetletji, natančneje leta 1990, je pri Literaturi izšel tvoj teoretski prvenec Imaginarij Krsta v slovenski literaturi. To je bil prvi zvezek zbirke Novi pristopi. Tvoja najnovejša monografija je že njen 89. zvezek. Si tako rekoč Literaturin hišni avtor. Kako bi na hitro skiciral preobrazbe, ki si jim bil sam – neutrudni obdelovalec teoretskega polja – priča v teh nekaj desetletjih? Navsezadnje so bile to tudi tvoje lastne preobrazbe.

Če bi bil danes star toliko kot ob izidu svojega prvenca, bi se mi zdelo obdobje, v katerem je nastajal Imaginarij, vsaj toliko oddaljeno, kot so se mi leta 1990 zdela daleč in tuja obdobja socialnega realizma, socrealizma ali intimizma. Predpreteklik. Tako pa so postmodernizem, postpostmodernizem in vse, kar je sledilo, v teh dobrih tridesetih letih neverjetno hitro postali preteklost, medtem ko sem bil sam, zunaj merljivega časa, v svoji teoriji zatopljen v razvijanje ene same zgodbe: o vezeh, ki jih besedna umetnina spleta z drugimi besedili in s teksti kulture, spomina, prostora in politike. Metode in teoretske stile sem skozi leta seveda spreminjal, nekaj zaradi preobrazb »duha časa« in razvoja stroke, nekaj zaradi delovanja v mednarodnem okolju, morda najizraziteje pa pod vplivom družbenih prelomov (Jugoslavija/Slovenija, socializem/kapitalizem, neuvrščenost/EU-NATO). Te spremembe so bile tako silovite, da nisem mogel ostati v postmodernističnem mehurčku ali v nevtralnem larpurlartizmu stroke.

Kot začetniški publicist sem v osemdesetih letih v Mladini, Tribuni in Dnevniku svojo kritično perspektivo, metodično še dezorientirano, obrnil v gledališče in književnost, potem – že bolj izostreno – v stroko, ki sem se ji posvetil, v tem tisočletju pa v strukturo sveta, ki kroji usodo vsemu bivajočemu, s književnostjo in njeno stroko vred. Pri Novih pristopih sem začel v znamenju formalistično-bahtinovskega izročila, posodobljenega s postmodernistično semiotiko, hermenevtiko in francoskim poststrukturalizmom. Verjamem, da sem svojim poznejšim preobrazbam navkljub do danes ohranil izhodiščni navdih – nagovor Bahtinovega kroga. Bahtinu in Vološinovu je uspelo teoretsko koherentno razvozlati proces pomenjanja od mikroravni izjave prek večjezičja literarnega teksta do (konfliktnega) dialogizma v ideološkem, družbenozgodovinskem in kulturnem kontekstu, ki ga je Lotman pozneje imenoval semiosfera.

Čeprav so me torej kot nezakonskega pranečaka Šklovskega (njegovi bralci bodo dojeli ta namig) in drugih formalistov »literarno življenje« ter njegovi družbenozgodovinski pogoji zanimali od vsega začetka, sem bil sprva zagledan predvsem v tekst, intertekstualnost in razmerja znotraj literature. Sistemski pristopi k literaturi – od bolj empiričnih do bolj socioloških – so me prisilili v pozornost do konteksta, me na prelomu tisočletja približali Morettijevi koncepciji svetovnega literarnega sistema, s tem pa delu Immanuela Wallersteina. V navezavi na marksistično politično ekonomijo in Braudelovo zgodovinopisje je Wallerstein s kolegi razpravljal o novoveškem kapitalizmu kot sistemu, ki je sicer svoj svet, a naddoloča druge svetove. Med njimi je tudi »svetovna literarna republika«, o kateri je na prelomu tisočletij, ko je hegemonija Zahoda in ZDA doživljala usodne udarce, hkrati z Morettijem razpravljala Pascale Casanova, žal že pokojna Bourdieujeva doktorandka. Tako sem slovensko književnost lahko spoznaval tudi »od zunaj«, iz perspektive svetovnega sistema in v kontekstih ideologije, ekonomije, politike, družbenih razmerij. Ob tem sem si prizadeval za metarefleksijo konceptov, za premislek o tem, kaj pogojuje vznik teoretskih problemov in metode spoprijemanja z njimi.

Sodiš v generacijo, ki je bila živa priča nekdaj pomembnemu poglavju iz slovenske revialne zgodovine, namreč razcepu med Problemi in Problemi-Literaturo konec osemdesetih let. Nekateri se tega še spominjajo, recimo ko se v Mostecu ob balinišču sestane veteranska sekcija Problemov, više, na Cankarjevem Rožniku, pa Literaturina. No, za mlajše kolegice in kolege, ki danes recimo urejajo Literaturo, so to povečini bolj antikvarne zadeve (kako je s Problemi, ne vem). A zgodovinski spomin včasih pride prav. Tedanji spori med »teoretiki« in »literati«: kako se ti kažejo iz današnje perspektive? Bi bilo mogoče potegniti kakšno analogijo z današnjimi razmerami na literarnem/teoretskem polju ali pa je situacija čisto drugačna?

V Problemih-Literaturi sem začel objavljati leta 1986; k postmodernističnemu projektu generacije, ki je prevzemala to revijo, me je še sredi depresivnega služenja vojaškega roka odrešujoče povabil Aleš Debeljak, s katerim sva se občasno srečevala že prej. V reviji so mi natisnili nekaj proze, pesmi in esejev, preden so me leta 1988, malo pred teoretsko-literarno »ločitvijo duhov«, povabili v uredništvo. V njem je bilo nekaj mojih fakultetnih in literarnih kolegov (v tistih časih se pri pisanju še nisem omejil na žanre svoje discipline): Aleš Debeljak, Vid Snoj, Andrej Blatnik in Jani Virk so bili v literarni ekipi, moja komparativistična kolega Marcel Štefančič in Miha Kovač pa v esejistični sekciji Problemov. Od uredništva Razprav z izjemo Stojana Pelka osebno nisem poznal nikogar.

Ker sem se proti koncu osemdesetih odločil, da se kot asistent na ljubljanski slavistiki scela posvetim literarni znanosti, je moja navzočnost v uredništvu precej trpela. Tako sem bil daleč od prvih bojnih vrst, ko naj bi se zgodil legendarni razkol med Mostecem in Rožnikom, junaški akt v epski zgodbi Literaturine osamosvojitve. Sem pa trenja med »teorijo« in »literaturo« doživljal v diskusijah z Marcelom in Mihom, nekaj tudi pri občasnem sodelovanju s Tribuno, ko sta jo urejala Marcel in Aleš. Držo teoretikov sem imel za aroganco subjekta, ki – če parafraziram Lacana – zase predpostavlja, da ve. Kot privrženec literature, ne pa njen vernik, sem lacanovsko teorijo študiozno spremljal, ne da bi si domišljal, da sem razčistil z vsemi sholastičnimi tančinami njene »matemske« aksiomatike, a sem protiliterarno pozo njenih slovenskih protagonistov težko prebavljal (v spominu mi je na primer obtičal naslov tedanjega Marcelovega prispevka v Tribuni, ki je neki podvig literatov diagnosticiral z »dementia praecox«). Na splošno mi takrat ni šlo v račun, da je spodobna teorija literature mogoča le kot izbira med dvema prevladujočima slovenskima šolama – heideggerjansko in lacanovsko. Raje sem se lovil, kakor sem vedel in znal, pač po sloganu »gremo mi po svoje«.

Danes je situacija na srečo precej drugačna: kar nekaj je teoretsko-pisateljskih dvoživk, literarni teksti in eseji neredko vsebujejo bleščeče teoretske pasaže, lacanovci prve, druge in tretje generacije z veseljem pišejo o literaturi, literarni estetiki, gledališču, teoretsko polje pa se je močno razširilo, daleč čez binom Heidegger-Lacan.

Zdi se mi, da te v zadnjih letih vse bolj zanima vprašanje političnosti literature. Tudi njenih političnih oziroma ideoloških implikacij. Da politika literature in umetnosti na splošno v naši dobi ne potrebuje kaj dosti ali čisto nič, je jasno. Manj jasno je, koliko političnosti (pa ne mislim na vsakdanja med- in znotrajstrankarska prerivanja okrog proračunske pogače in javnih služb) prenese ali celo potrebuje literatura. Če želi sestopiti iz svoje sterilne samozadostnosti v areno življenja, pač toliko bolj. »Dolgo leto 1968«, okrog katerega se suče tvoja knjiga, je bilo glede tega še precej optimistično oziroma, to bi bila primernejša oznaka, radikalno. Bodimo realni, zahtevajmo nemogoče – in podobni grafiti na pariških ulicah. Kaj je ostalo od tega nemogočega? Mogoče nič, nemogoče pa, da vse?

O političnosti literature sem v prejšnji petletki napisal esej za tematski blok, ki ga je Literatura namenila nevarnim razmerjem med politiko in literaturo. Politični podtoni literarnih tropov in figur so me intrigirali že precej prej, že vsaj v Vezeh besedila, kjer sem se razpisal o nacionalno-političnem podtekstu slovenskega pripovedništva 19. stoletja in poskušal dešifrirati politične reference Zajčevega mitopoetskega podobja. Politiko kot silo, ki se meša v naš vsakdan, posega v našo preteklost in omejuje prihodnost, sem od gimnazijsko-študentskih let pozorno spremljal in si poskušal razložiti mehanizme njenega delovanja. Do politike in političnega razreda sem imel v starem in novem režimu anarhoiden, refleksen odpor, po drugi strani pa sem se z močno afektivno investicijo kar nekajkrat zlil z multitudo civilnodružbenih pobud in gibanj, od Roške v osemdesetih prek globalne antiglobalistične revolte leta 2011 do nedavnih petkovih kolesarjenj, demonstracij v podporo človeške obravnave migrantov ter upora zoper avtoritarno gentrifikacijo naše prestolnice.

Mislim, da prava, formativno-transformativna politika, ki jo Jacques Rancière loči od instrumentalne politike, s katero se reproducira obstoječe (tj. od politike kot »policije«), umetnost in literaturo potrebuje vsaj toliko kot teorijo ter priročnik strategij in taktik za uresničevanje svojih ciljev. Zakaj? Zaradi njenega postopka potujitve, ki nam omogoča dojeti svet izven ustaljenih okvirov, kot nekaj, kar nas s svojo tujostjo vrže iz avtomatizmov rutine. Tule bom raje citiral kar Šklovskega, avtorja pojma potujitve, saj njegova umska ostrina ne zastara: »Kaj delamo v umetnosti? Oživljamo življenje. Človek je tako zaposlen z življenjem, da ga pozabi živeti.« V obdobju neoavantgard in »dolgega leta 1968« je čez desetletja podobno razmišljal Guy Debord, protagonist situacionizma, in pokazal, da od potujitvene intervencije umetnosti, ki nam odpre oči za »življenje«, naša pot k »življenju«, vrednemu te besede, vodi samo prek boja z alienativno reglementacijo vsakdana, ki jo vsiljuje moderni kapitalizem s svojo »družbo spektakla«. Na tej poti pa mora umetnost zamenjati rancièrovska politika.

Literatura slovenskih klasikov je bila ne le estetska, umetniška, duhovna, pač pa vselej vsaj v podtonih tudi politična, uporno usmerjena proti zgodovinskim oblikam imperialne, nacionalne ali razredne nadvlade – od Linharta in Vodnika prek Prešerna, Jenka, Jurčiča in Levstika do Cankarja. Umetnost prenese toliko politike, da ne postane njeno trobilo. Današnja trendovska umetnost, ki svojo deklarativno političnost pakira v hipstersko všečno embalažo, me pusti hladnega. Raje imam ulične umetniške upornike – kakšen Banksy je ravno na meji obeh kategorij.

V zadnji številki Literature je objavljen intervju z nemškim filozofom Rüdigerjem Safranskim, ki je bil tudi sam med udeleženci študentskega gibanja ’68. Safranski iz svoje današnje perspektive zadevo komentira pozitivno, a tudi z nekaj kritičnimi opazkami: »Pojavile so se nove oblike svobode, na področju erotike, glasbe, občutenja življenja. Nasprotovanje avtoritetam na vseh področjih je na začetku človeka potegnilo za sabo. Potem pa je vse skupaj začelo postajati dogmatično, pri meni v maoističnem duhu. Sam to danes občutim kot izdajo prvotnih libertarističnih idej.« No, ti si leta 1968 hodil v prvi ali drugi razred osnovne šole, se pravi, da ne moreš govoriti ravno iz svoje lastne izkušnje. Vseeno pa ’68 razumeš kot prelom …

Res, ko je po svetu vel duh maja ’68, sem bil približno istih let kot fantič z neke Stojkove fotografije, ki v obleki za prvo obhajilo zmeden stoji pred zasedenim Filofaksom. Drugače od Safranskega, enega v vrsti revolucionarnih skesancev, ki so po mladostnem vpitju prekucuških gesel dozoreli v ugledne, zmerno konservativne poslovneže in/ali razumnike (če že ne v novofilozofske apologete konca zgodovine), je mene to prelomno obdobje vedno vznemirjalo in privlačilo. Z leti sem se, v nasprotju s Safranskim, tako rekoč še »radikaliziral«. V mladosti sem se naposlušal mitskih zgodb, ki so jih prvoborci študentskega gibanja, pozneje razmeščeni po raznih uredništvih, ven in ven pripovedovali generaciji tistih, ki smo hipije zamudili, pankerji pa so bili za nas preveč divjaški in premalo intelektualni. Še posebno so me raziskovalno pritegnili neoavantgarda, OHO, Šalamun, reizem in ludizem. V zgodnjih letih svoje slovenistične docenture sem zato temu literarnemu vrenju posvetil seminar, o njem sem si odtlej želel napisati še knjigo. Priti je morala petdeseta obletnica maja ’68, da sem – sicer nerazpoložen do obletničarstva – na svojem inštitutu s kolegicami in kolegi končno prijavil raziskovalni projekt na to temo, da bi ugotovil, ali je (kakor v slehernem mitu) tudi v mitu o maju ’68 zrno realnega. In iz tega projekta je, z običajno zamudo, vendarle izšla še moja knjiga o tem obdobju literature, čeprav drugačna, kot sem si jo zamislil v devetdesetih letih.

V knjigi ob nekaj izbranih primerih obravnavaš tudi spremembe, ki jih je doživljala inovativna slovenska umetniška produkcija v obdobju med dvema, po tvojih besedah, zrcalno nasprotnima letnicama (68/89). Kot poudarjaš, letnici zaznamujeta kontekst prehoda »iz domnevno neuspele antikapitalistične svetovne revolucije v začasno uspelo globalno neoliberalno kontrarevolucijo«. Ob tem se samo po sebi postavlja staro Leninovo vprašanje: »Kaj storiti?« Bodisi kot umetnik ali, zakaj pa ne, kot družbeni aktivist. Je to sploh pravo vprašanje?

Leninsko vprašanje si zastavljam kar naprej, a namesto da bi kaj storil, ostajam pri kapitulantski drži iz Marxove 11. teze o Feuerbachu, se pravi, da svet (in še to le njegov ozek segment) še naprej samo razlagam, namesto da bi ga pomagal spremeniti. Zadnje leto ali dve sem se vsaj na lokalni ravni preizkusil v družbenem aktivizmu in v zadnjih mesecih z grenkobo spoznal, da celo spoprijem z močjo lokalnega potentata zahteva toliko vztrajnosti, specialnih znanj, organiziranosti, energije in skupinskega delovanja, preden karkoli spremeniš, da to pri normalni »zaposlenosti z življenjem« (in službo) zmorejo le redki. Drugi se utrudimo, obupujemo. Moč svetovnega sistema in njegovih lokalnih izpostav je neizmerna, zato si je težko zamisliti, da bi bila lahko zamenjava tega moloha z okoljsko in socialno pravičnejšo družbo drugačna od nasilne revolucije. A te se ni bati, ker je njen subjekt očitno že dolgo atomiziran, zaveden, če že ne dokončno odsoten.

Enkrat sredi poletja, ko si mi oddajal »rokopis« za Zadnjo sezono modernizma in maj ’68, sva sedela v kavarni na ploščadi med palačama SAZU in ZRC SAZU, kamor hodiš v službo. Radovedna sva opazovala kopico zglancanih najnovejših črnih mercedesov, parkiranih na ploščadi, sicer rezervirani za pešce. Ob impresivnih vozilih so stali okravateni varnostniki, pa še nekaj hostes se je zibalo naokrog. Nisem si mogel kaj, da ne bi (čeprav vem, da si zaprisežen biciklist) poduhovičil: »A tako, odkar si akademik, imaš šoferja. Največja limuzina je gotovo tvoja.« Poučil si me, da pred SAZU-jem ravno snemajo neko reklamo in od tod ta mogočni vozni in človeški park. Tole moje napletanje je pravzaprav uvod v zadnje, kot se spodobi, nekoliko provokativno vprašanje. Formalno gledano si »znanstveni svetnik na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU ter redni profesor slovenske književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani«, od nedavnega si tudi dopisni član SAZU-ja. Objektivno si torej del establišmenta, stebrov družbe, ideološke nadstavbe, kot bi rekli včasih. In če se subjektivno počutiš biciklista – kako gre to skupaj drugo z drugim? Ob tem priznavam, da ta hkratnost življenja »zunaj-znotraj« tudi meni ni čisto tuja. Skratka: biti v službi v Instituciji in hkrati tu in tam nanjo pogledovati kot da od zunaj. Sladka samoprevara ali kaj drugega?

Da sem v službi institucije, ne morem zanikati: služim v javnem raziskovalnem zavodu, moja stroka pa posredno služi še instituciji (nacionalne) literature. Med kritiko in institucijo protislovja niti ni. Institucije moderne vednosti kritično misel ne samo tolerirajo, temveč jo, vsaj na deklarativni ravni, celo pričakujejo, in to od osnovnošolskih kurikulov naprej. V praksi se pokaže, da so nekatere modalitete kritike sprejemljive in se dobro prodajajo, druge pa so nezaželene in za institucijo odvečne. Iz previdnosti je zato najbolje konformistično opravljati svoj poklic profesionalno, v duhu Webrovega načela nevtralnosti.

Čeprav sem se kot otrok staršev iz množice tehnične in učiteljske inteligence v svoji stroki že razmeroma kmalu uveljavil, sem to dojemal kot stransko posledico svojega dela, ne pa pedigreja. Dejstva, ki jih omenjaš, navajajo k sklepu, da sem končno le pristal v establišmentu. A proti tej uvrstitvi govori ne samo moje subjektivno počutje figurativnega in dobesednega biciklista, pač pa objektivna razdalja, ki jo imam od »centrov moči«. Ravno ti so po mojem bistvo establišmenta. Najvišja vodstvena funkcija, do katere sem se povzpel, je bila desetletna tlaka v vlogi predstojnika inštituta. Če sem o čem prepričan, sem o tem, da svojega šoferja in mercedesa ne bom imel nikoli.