LUD Literatura

Nacionalne literature in intelektualno življenje ne nastajajo za ograjo

Iztok Ilc

Pogovor z Iztokom Ilcem, novim kolumnistom na ludliteratura.si

Martin Justin

Iztok Ilc je prevajalec iz japonščine in francoščine ter podpredsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. V letošnjem letu bo kot kolumnist sodeloval tudi z ludliteraturo.si. Njegove kolumne boste lahko brali vsak drugi torek v mesecu; prvo že čez dva tedna.

Deluješ kot prevajalec iz japonščine in francoščine. Kako dobro je v Sloveniji zastopana japonska književnost, sploh v primerjavi s francosko, eno od velikih evropskih literarnih tradicij?

Japonska književnost je med neevropsko-ameriškimi, ali če se omejim na Azijo, še kar zgledno zastopana. Japonska večdesetletna samopromocija, ki se je prevesila v pravo samoznamčenje kot dežela, ki ni podobna nobeni drugi, je po svetu obrodila sadove. Če prištejem posredne prevode, ki so bili izdani od zgodnjih šestdesetih let 20. stoletja do danes, lahko naštejemo več kot 60 del. Še vedno veliko manjka. Na tem mestu se nima smisla zapletati v predavanje o tisoč plus letih zgodovine japonske književnosti in o tem, kaj vse manjka. Vabim k branju monumentalne monografije Zgodovina slovenskega literarnega prevoda (Založba FF in Cankarjeva založba, 2023), za katero sem napisal članek na to temo.

Ali kakšnega_o pisatelja_ico še posebej rad prevajaš?

Nimam izbranca ali izbranke. V tem pogledu sem bolj vetrocvetka. V največje veselje mi je prevajati dela, ki so napisana v jasnem, jedrnatem slogu, hkrati pa so vsebinsko bogata. Jasnost sloga izvirnika je eden od osnovnih gradnikov za uspešen prevod. Ne bom ovinkaril – tudi v tujini uredniško delo šepa, prevajalci imamo nemalokrat opravka z balastom, nelogičnostmi, stvarnimi napakami, neumestnostmi, nekoherentnostjo. Slovenski bralec s prevodom pogosto dobi v roke veliko bolje urejeno delo kot bralec izvirnika. Kar se tiče tematik, pa so mi najbližje velike zgodbe, razne intimnosti mi intimno niso blizu, čeprav jih seveda tudi prevajam.

Kako v splošnem ocenjuješ stanje trga prevodnih literarnih del pri nas? Imamo slovenski_e bralci_ke dober pregled nad svetovno književnostjo ali obstajajo kakšne očitne bele liste?

Bom ostal pri Aziji. Hitro vprašanje: naštejte mi po pet sodobnih indonezijskih, malezijskih, bengalskih, iranskih, kazahstanskih, mongolskih, južnokorejskih, kitajskih romanov. Stanje se sicer izboljšuje zaradi dekolonialnega pristopa k snovanju knjižnih programov in vsesplošne zapovedi k pretresanju ustaljenih kanonov (kar sicer ni najbolj izvirno, spomnimo se na nekdanjo zbirko Mostovi, ki je, če poenostavim, ponujala prevode iz držav gibanja neuvrščenih in obrobnih kulturnih okolij, zdaj pa smo kar malo pozabili, da je ta progresivnost že obstajala). Sicer pa: kdo je ta famozni slovenski bralec? Mi, ki se v udobju svojega mehurčka profesionalno ukvarjamo z literaturo, ali bralka_ec, ki potrebuje literarno uspavalo za mirno noč?

Večji problem od belih lis je za moje pojme sámo vrednotenje neevropsko-ameriškega. Prej bomo dozoreli, ko bomo te literature začeli dojemati kot literaturo tout court, brez ukrasnih pridevkov v smislu, da je neko delo za neko okolje »tipično«, kot pa če se bomo vrgli v nekakšen literarni »mukbang« zgolj zato, da bomo dokazali svetovljanstvo.

Si tudi podpredsednik Društva slovenskih književnih prevajalcev. Misliš, da se v medijih in javnih debatah o književnosti prevajanju in prevajalskemu poklicu posveča dovolj pozornosti?

Nikoli ni dovolj. Malo heca – brez književnih prevajalcev in prevajalk bi tavali v temi. Čisto resno, prelomna dela slovenske književnosti so prevodi ali priredbe: Brižinski spomeniki, Vodnikove Kuharske bukve, Linhartov Ta veseli dan, Prešernov vstop v pesništvo. Nacionalne literature in intelektualno življenje ne nastajajo za ograjo, stiki s tujimi jim dajejo nujen prostor za samorefleksijo in zagon za iskanje novega. Književno prevajanje je zaradi več kot očitnega vpliva na razvoj in pretok misli preprosto treba postaviti v središče kulture in intelektualne produkcije.

Pred časom je za portal ludliteratura.si prevajalka Nada Grošelj pisala o odsotnosti prevodne kritike pri nas. Je to problem, ki ga želiš nasloviti tudi s svojimi kolumnami, ali njihovo vlogo vidiš kako drugače?

Prevodna kritika je maloštevilna zaradi dveh ovir. Prva je izvedbena: za analizo moraš poznati jezik izvirnika, si nato vzeti čas za primerjavo in spisati neke smiselne sklepe v odvisnosti od tega, kateri vidik boš obravnaval. To zahteva zelo veliko časa, razen če se ne odločiš za analizo zgolj drobca prevoda, kar je spet nehvaležno, saj je prevod veriga odločitev. Druga je čisto človeška: delo kolegov je težko javno presojati, četudi si mislimo svoje. Izdelava prevoda terja veliko časa in intelektualnega napora, in povsem razumljivo je, da prevajalcu kdaj pri čem spodrsne, se zmoti in kaj spregleda oziroma se odloči drugače, kot bi se v kakem drugem obdobju svoje prevajalske kariere. Obenem je vedno v ozadju vprašanje, kakšen vpliv na končno besedilo sta imela lektor_ica in urednik_ca. Je končno besedilo takšno, kakršnega si je prevajalec_ka zamislil_a in je urejanje besedila potekalo usklajeno, ali je prišlo do posegov mimo njegove volje? Kritiško lahko vrednotimo tudi makro prevodna vprašanja: programiranje založb, kulturno politiko podpor, delovne pogoje, zgodovino prevajanja, cenzorske posege. Vse to je lahko prevodna kritika. In če me sprašujete, ali se bom ukvarjal s prevodno kritiko, je dogovor da, ampak v tem drugem segmentu. Bomo videli sproti. Kolumne so izvrstna priložnost za povezovanje različnih fenomenov, tako da lahko pričakujete še kaj drugega od zgolj prevodnih vprašanj.

Je kakšna tema, o kateri si še posebej želiš pisati?

Težko napovem, kaj me bo v nekem trenutku zaščemelo. Nekaterih tem se ne bo dalo obiti: umetna inteligenca, novodobna cenzura, potreba po ponovnem prevajanju …

Rad bereš kolumne drugih? Imaš pisca_ko, po katerem_i bi se pri svojem pisanju rad zgledoval?

Mislim, da sem že v letih, ko bi se spodobilo, da misel oblikujem na svoj način. Odgovor na prvo vprašanje: da, berem kolumne drugih, predvsem tistih, ki kaj analizirajo, moralizatorskih in žugajočih kolumnističnih prižnic pa v svojem življenju ne potrebujem.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.