LUD Literatura

Dodatna dejavnost

Hinko Smrekar: Prešernovci (1926)

Pogovor s slovenskimi literarnimi kritiki in kritičarkami

Martin Justin

Pisanje literarnih kritik je lahko precej osamljeno početje. Seveda, branje in pisanje sta po svoji naravi samotni dejavnosti, a se mi zdi tudi v primerjavi z ostalimi pisateljskimi poklici pisanje kritik posebej samotno. Pisateljice in pesnice imajo bralke, literarne večere in javna branja; novinarke imajo urednice, preverjevalke dejstev in komentatorke pod spletnimi objavami; literarne znanstvenice imajo kolegice, strokovne konference in študentke. Kritičarke in kritiki pa imamo (v najboljšem primeru) urednice in, če imamo res srečo, kakšno užaljeno avtorico.

Malo pretiravam, a od nekdaj se mi zdi, da se kritiki in kritičarke premalo pogovarjamo med sabo. Ko sem začel pisati kritike, bi na primer zelo cenil kakšen tekst, ki bi se ukvarjal s tem, kako se pripraviti na pisanje literarne kritike, kako strukturirati tekst, ko enkrat veš, kaj hočeš povedati, ali kaj storiti, ko prebereš knjigo in nimaš pojma, o čem bi sploh pisal.

Zato sem se odločil o vsem tem povprašati vpletene. Idealno bi nekaj takšnega izvedel kot serijo bolj poglobljenih pogovorov. A se mi je zdelo za začetek zanimivo izvesti nekakšno anketo, večjemu številu kritikov in kritičark postaviti širok nabor vprašanj. Ta sem okvirno razdelil v tri tematske sklope: vprašanja o naravi in vlogi kritike, vprašanja o kritiškem procesu in vprašanja o osebnih okoliščinah, ki nekoga privedejo do tega, da začne pisati literarne kritike.

V anketi je sodelovalo 11 kritikov in kritičark. Ta številka bi bila v idealnem svetu večja, a so si že odgovori teh anketirancev v ključnih vidikih izjemno podobni. Vsi tako ali drugače pričajo o tem, da literarna kritika kot poklic tako rekoč ne obstaja več. Nihče od vprašanih se namreč ne preživlja samo s pisanjem literarne kritike, temveč vsi opravljajo še vrsto drugih del s področja kulture: uredniško, žirantsko, pisateljsko, lektorsko, prevajalsko, oglaševalsko, organizatorsko itd. Večini vprašanih literarna kritika ni predstavljala poklicnega cilja, ampak predvsem najbolj dostopen način ukvarjanja z literaturo na eni ali pisanjem na drugi strani. Skoraj vsi so poudarili, da je vloga kritike na knjižnem trgu zanemarljiva. Hkrati pa se niso strinjali niti o najbolj osnovnih potezah literarne kritike kot žanra, na primer o tem, ali bi morala vrednotiti ali ne.

Da kritika kot poklic umira, morda razloži tudi pomanjkanje medkritiškega dialoga o kritiki in odsotnost tekstov o kritiškem delu kot dejavnosti, v kateri se je mogoče izmojstriti. Pa vendar situacija ni povsem brezupna. Kljub slabim materialnim pogojem se večini vprašanih še vedno zdi smiselno ustvarjati z literarno kritiko; ločujejo jo od bralnih priporočil in poudarjajo njen pomen za bralstvo. Zato se mi zdi, da je kljub temu, da so vendarle ključni honorarji in priložnosti za objavljanje, takšen dialog vredno spodbujati – da ima tudi ta pomembno vlogo pri obujanju literarne kritike.

Kako ste postali literarni kritik_čarka?

Aljaž Krivec: Že med študijem primerjalne književnosti in literarne teorije sem kontaktiral uredništvo spletnega portala AirBeletrina (takrat je bil urednik Gašper Jakovac) in brez posebnega protokola napisal prvo kritiko. Zelo hitro je sledilo sodelovanje z revijo Literatura (pri robnih zapisih, ki jih je urejala Gaja Kos, a jih žal ni več) ter z Radiem Študent preko avdicije za RKHV. Za to delo sem se odločil, ker sem ga lahko enostavno opravljal ob študiju, s tem dobil kakšen dodaten evro, obenem pa širil svoje poznavanje literature (predvsem sočasne slovenske) ter razvijal svoje razmišljanje o literaturi.

Aleksandra Gačić: Kritika me je zanimala že v času študija primerjalne književnosti, ko še nisem natančno vedela, s katerim področjem literature bi se po študiju rada ukvarjala oziroma ali mi bodo okoliščine po študiju sploh dopuščale ukvarjanje z literaturo. Od nekdaj me je sicer zanimala predvsem afriška literatura, ki pa je na študijskih kurikulumih pri nas popolnoma spregledana. Iz tega vzgiba sem se nekako spontano in delno literarno-aktivistično znašla v sferi literarne kritike, s katero sem se začela bolj aktivno ukvarjati po obisku literarnih delavnic z Gabrielo Babnik in delavnic pisanja literarne kritike na LUD Literaturi z Urbanom Vovkom.

Sašo Puljarević: Na kritiški delavnici pri Maji Šučur. Tam sem napisal prvo kritiko.

Anja Radaljac: Kot študentka sem se v literarni prostor najlaže umestila oziroma se z njim srečevala prav s pisanjem kritik.

Je to nekaj, kar ste si vedno želeli?

Urban Leskovar: Vedno sem vedel, da rad pišem, s kritikami za to strast tudi zaslužim.

Aleksandra Gačić: Niti ne. Zdi se mi, da ima poklic literarnega kritika pridih neke prehodnosti, saj so literarni kritiki pogosto hkrati tudi pisatelji, novinarji, prevajalci itd. Kot da se ne bi bilo mogoče ukvarjati samo s kritiko. Seveda je za to odgovoren predvsem položaj literarne kritike pri nas; tu mislim tudi na ekonomsko-preživetvene pogoje ukvarjanja zgolj z literarno kritiko.

Veronika Šoster: Ne – če pa bi vedela, kako zanimiv poklic je, pa bi si gotovo.

Sašo Puljarević: Sploh ne, na kritiško delavnico sem se prijavil iz radovednosti.

Je pisanje kritik poklic, pri katerem želite oziroma se vam zdi uresničljivo v njem vztrajati? Če je tako – kakšni pogoji bi morali biti izpolnjeni?

Aljaž Krivec: Za zdaj bi še rad vztrajal v njem, a se ne vidim več kot polnokrvnega kritika, preprosto sem vpleten v preveč mrež in tako tudi knjige izbiram precej pazljivo, da ne prihaja do (pretiranih) konfliktov. Uresničljivo je v njem vztrajati, če ga razumeš kot eno od svojih dejavnosti. Da bi živel samo od kritik, praktično ni mogoče, če pa k temu prištejemo s kritiko povezane dejavnosti, pa mogoče kakšno leto je in kakšno ni, ampak zahteva res ogromno angažmaja, ki ga je težko ohranjati na daljši rok. Pogoji za vztrajanje: koncept samozaposlenih v kulturi je v redu, kritika je tudi deficitarni poklic in tako plačanega statusa ni težko dobiti. Zatakne se seveda pri honorarjih za kritike. Morda pretežno niti niso prenizki, prej je problem v tem, da ni prostora za toliko kritik, kot bi jih moral_a napisati za preživetje. Mogoče ne bi škodili še kakšni dodatni razpisi za kritiške projekte in morda še kakšna nagrada poleg te, ki je starostno omejena.

Aleksandra Gačić: Seveda se mi zdi smiselno. Predvsem v oziru na to, da se sama ukvarjam z neevropskimi, zlasti afriškimi literaturami, ki so pri nas tudi kritiško zelo sporadično tematizirane oziroma so tematizirane z varne pozicije univerzalnosti, ki nasprotuje kakršni koli specializiranost za določeno literarno področje. V perspektivi nekakšnega literarnega aktivizma in naklonjenosti do literature se mi zdi smiselno vztrajati, čeprav bi si želela, da bi obstajale konkretne možnosti za ukvarjanja s kritiko. Torej predvsem višji honorarji, pogostejši, po možnosti vsakoletni razpisi za delovne štipendije in mobilnosti na Javni agenciji za knjigo, sistemsko prevrednotenje pomembnosti literarnih kritikov za literarno področje, več literarnokritiških projektov pri Društvu slovenskih literarnih kritikov, ki bi si moralo za izboljšanje pogojev poklica literarnega kritika tudi bolj prizadevati. Nato pa tudi večje prepoznanje dela kritikov s strani samih založb.

Sašo Puljarević: Z veseljem bi vztrajal, a v trenutnih okoliščinah je pisanje kritik lahko samo ena od dejavnosti oziroma dodatna dejavnost. Na neki točki ti to žongliranje najbrž presede; nisem še tam, a verjetno ne bom izjema. Kakšni pogoji bi morali biti izpolnjeni? Finančni, pri tem se najbrž vse začne in konča. Ali to pomeni višanje honorarjev? Najbrž. Tudi več prostora za kritiko v različnih medijih, torej več naročenih kritik? Nisem prepričan.

Neža Kokol: Ne zdi se mi uresničljivo, če si želiš stabilnega življenjskega sloga. Za slednje bi bila potrebna redna zaposlitev, hkrati pa bi moralo biti na voljo več časa, da bi lahko delo opravljali zbrano, kvalitetno in z navdihom.

Anja Zidar: Da, ker se besedila šele prek pisanja začnejo izboljševati, hkrati pa se s pisanjem razširja poznavanje literarne scene, kar pa ponuja možnost poglobljenega, tudi akademskega pisanja o njej. Obenem se mi zdi, da je pri tem težko vztrajati, ker kritištvo ni donosen poklic (treba je imet neki drug main hustle), veliko je neupravičenih negativnih odzivov na kritike (zlasti s strani avtorjev): negativni odzivi so pogosto ad hominem napadi na kritičarko samo, in ne na besedilo.

Kakšno vlogo ima kritika na literarnem trgu?

Matej Bogataj: Minorno, žal.

Anja Radaljac: Vse bolj se založbe trudijo, da bi bila podporni steber marketinga. To je slabo, ker uničuje žanr in vse njegove funkcije, obenem pa deprofesionalizira knjižni marketing, ki je pri nas tako ali tako slabo razvit.

Muanis Sinanovć: Stransko.

Veronika Šoster: Žal ne dovolj velike, si je pa včasih sama kriva, ker je premalo dostopna in odprta. Pa seveda mora konkurirati kratkim in udarnim vzkrikom in raznim kultom avtorja, tu pa že v štartu nima šans, ker je preveč poglobljena in predolga. Na dolgi rok pa zagotovo ponuja več od vsega ostalega, se zelo dobro stara in ostaja referenčna skozi leta – tako kot njen predmet, knjige.

Aleksandra Gačić: Bojim se, da vse manjšo. Večina ljudi namreč išče kratka bralna priporočila, ne podrobnejših literarnih analiz.

Komu je namenjena literarna kritika?

Aljaž Krivec: Mislim, da ni splošnega pravila. Verjetno je najbolj logičen odgovor, da je namenjena bralstvu, ki naj se potem odloči, ali bo po knjigi poseglo ali ne. Sam pogosto razmišljam o avtorju_ici in založbi, ki je knjigo izdala. Vendarle je od teh najbolj odvisno, kakšne knjige bodo izhajale.

Rok Plavčak: Zainteresiranemu bralstvu, in če citiram Longina, imam v mislih vprašanje: »Kako bo moje spise po moji smrti sprejela vsaka naslednja generacija?« Vsaka (literarna) kritika mora biti pertinentna tudi za tiste, ki obravnavanega dela ne poznajo in ga morda ne bodo nikoli brali.

Sašo Puljarevič: Tistemu, ki jo bo prebral. Želel pa bi si, da bi predvsem spodbujala debato, tako na intimni ravni, med kričarko_kom in bralko_cem, kot v širšem smislu neke javne debate. Ali avtorice_ji, preden se lotijo pisanja naslednjega dela, kdaj preberejo in upoštevajo opazke kritičark_kov, pa morate vprašati njih.

Kje vidite razliko med kritiko in bralnim priporočilom?

Matej Bogataj: Kritika potrebuje večji obseg in trdnejšo argumentacijo, tudi kritiško intenco, bralno priporočilo je namenjeno širši publiki in je bolj poljudno.

Muanis Sinanović: V pokončni drži in podrobni argumentaciji.

Veronika Šoster: V tem, da je priporočilo vedno le pozitivno. Obe vrsti teksta (če sta dobro napisani) naj bi nagovarjali splošno bralstvo, je pa priporočilo pri tem bolj učinkovito zaradi mesta, kjer se znajde in kjer je objavljeno, v zadnjem času pa tudi zaradi tega, kdo ga napiše ali izreče. Bralno priporočilo je tudi lahko bolj čustveno, kar mi je sicer blizu, ker sem se morala za pisanje kritik malo umiriti. Zelo blizu mi je tudi malo absurdistična mešanica: kritičarka (jaz), ki poda bralno priporočilo (skuša na vsak način navdušiti nekoga, ki se znajde v moji bližini, ob tem pa po možnosti krili z rokami). Saj ni treba, da je vse ves čas tako strogo ločeno.

Neža Kokol: Kritika ne nujno priporoča, obenem pa odpira nove teme, vpoglede, prehaja okvire samega dela. Raziskuje, kaj delo pomeni v času, v katerem živimo, in kaj predstavlja sodobnemu bralcu.

Kako se pripravite na pisanje kritike?

Aljaž Krivec: Preberem knjigo; če ni predolga, jo preberem dvakrat in v takem primeru morda še kakšno drugo avtorjevo_ičino za malo konteksta (to je vedno manj nujno, ker imam seveda vedno boljši pregled nad celoto). Poslušam oziroma preberem kakšen intervju in spremno besedo, če obstajata. Druge kritike preberem po tem, ko svojo že napišem, da se ne bi preveč obesil na kakšno tujo idejo. Vseeno jih preberem, da lahko kaj popravim, če sem se morda kje zmotil. Navadno, če mi pisanje steče, napišem pač, kolikor nanese, in potem post festum brišem.

Anja Zidar: Literarno delo preberem enkrat, naredim zapiske, preberem drugič, dopolnim zapiske, spišem oporne točke, potem si pripravim nekakšen osnutek. Pri tem se mi zdi pomembno določiti tezo, ki jo skozi odstavke različni vidiki literarnega dela osvetljujejo.

Aleksandra Gačić: Že med branjem si delam beležke, ki mi bodo prišle prav pri pisanju kritike. Preberem dodatno literaturo o avtorju, tudi kakšen intervju z njim, navežem na predhodne avtorjeve knjige, nato pa povežem še z vsebino kakšne teoretične knjige. To, skupaj s samim branjem, zahteva precej časa, ki pa nizki honorarji bolj slabo pokrijejo.

Veronika Šoster: Fizično: veliko listkov za označevanje in telefon za zapiske. Psihično: moram biti spočita. Sicer pa nimam kakih posebnih priprav, gre za utečen postopek.

Kaj se vam zdi pomembno vključiti v kritiko?

Anja Radaljac: To je pa zelo odvisno od knjige. Običajno slog, okvirna vsebina, idejna podstat dela, umestitev knjige v njen sočasni literarni in družbeni kontekst.

Muanis Sinanović: Lastno izvirno interpretacijo teksta.

Rok Plavčak: Ozadje, potrebno za celostno razumevanje obravnavanega dela, kritičen premislek o implicitnih teoretskih predpostavkah ter smiselnosti uporabljenega konceptualnega aparata in idejnosti. Razkrivanje ideoloških mistifikacij, poznavanje teorij(e) ideologije, apliciranje predhodnega znanja s področij humanistike in družboslovja.

Sašo Puljarević: Kot že rečeno, zdi se mi pomembno orisati osnovne značilnosti (vsebinske, formalne, slogovne …), upoštevati kontekst, v katerem je delo nastalo in v katerega stopa, pri tem pa se nenehno opredeljevati. In vse skupaj dobro argumentirati, to je ključno.

Kaj storite, če naletite na knjigo, o kateri ne (z)morete napisati ničesar?

Aljaž Krivec: Definitivno pisanja nikoli ne opustim. Poskušam si narediti seznam stvari, ki jih velja omeniti. Včasih uporabim kakšno mašilo več in namenim kakšno besedo kontekstu knjige, ki je sicer ne bi. Vem, da so to takšni poceni triki, ampak zdi se mi bolje, kot da bi iz frustracije, ki ni nujno odraz nekvalitetnosti knjige, do te pristopal krivično. Je pa tudi res, da se mi praviloma na neki točki pisanje nekako »odpre«, tako da je frustriranje od začetka do konca pisanja zelo redko.

Anja Radaljac: Potrudim se, da vendarle najdem kaj, o čemer lahko pišem. Običajno tedaj bolj sistematično pregledam različne ravni besedila. Ni se mi še zgodilo, da o kakšni knjigi ne bi imela kaj povedati.

Urban Leskovar: Se mi še ni zgodilo; če sem imel probleme s pisanjem, sem šel vedno raziskovat kontekst, se mogoče izobrazit o avtorju, pogledat njegov dozdajšnji literarni opus, mogoče je v spremni besedi kakšna fina iztočnica, lahko se najde tudi kak akademski članek … Skratka, vedno se da najti odskočno desko, ki jo potem lahko zapelješ po svoje.

Se med pisanjem zabavate?

Neža Kokol: Na delno mazohističen način. V primeru, da so pogoji dostojni, mi je pisanje v velik užitek.

Anja Radaljac: Včasih.

Veronika Šoster: Zelo!

Sašo Puljarević: Sploh ne. Vsak tekst je nov boj. In ne me zdaj vprašati, zakaj potem to počnem.

O avtorju. Martin Justin (1998) je magistrski študent filozofije. Kot literarni in filmski kritik ter esejist sodeluje z več spletnimi portali in revijami, predvsem Airbeletrino, Ludliteraturo in Literaturo. Seznam njegovih objav lahko najdete na njegovi spletni strani.

Pogovor o tekstu

Pripiši svoje mnenje

Sorodni prispevki
  • Dragi kritiki

    Simon Popek

    Ali je kritiku film/knjiga všeč ali ne, je zadnja star, ki me zanima. O tem bom presojal sam.

  • Zimzelena kriza’n’tema

    Ana Geršak

    Vsaj zadnjih deset let bolj ali manj ves čas ugotavljamo isto.

  • Prevodna kritika – utopija ali možnost?

    Nada Grošelj

    Vsi se strinjamo, da stanje ni optimalno, vendar operacija nekako noče prav steči.

Kdor bere, je udeležen!

Prijava na Literaturin obveščevalnik

* obvezno polje

Za obveščanje uporabljamo storitev Mailchimp, ki bo tvoje podatke uporabljala skladno s pravili. Vedno si lahko premisliš. Brez nadaljnjega. Navodila za odjavo ali spremembo nastavitev so na dnu vsakega elektronskega dopisa. Tvoje podatke in odločitve bomo spoštovali. Spodaj lahko potrdiš, da se s tem strinjaš.