Če te pesem nekje pričaka, jo moraš uglasbiti tako, da … obstaja naprej

S Tomažem sem se spoznal po uradni poti, kaki dve leti bo tega. Podpisal je pogodbo z založbo, ki je izdala posnetek njegovega koncerta v Viteški dvorani v ljubljanskih Križankah, pa sem se znašel v vlogi njegovega medijskega predstavnika. Kmalu sem mu – na njegovo željo, seveda – na vrata pripeljal pr vega novinarja, sedli smo za mizo v Tomaževi dnevni sobi, skorajda salonu, posneli inter vju in se zagovorili krepko prek dolžine kasetnega traku …

Še vedno se vsak dan vozim po Celovški mimo njegove hiše, pa mi Tomažu ni težko mimogrede dostaviti še kakšne pogodbe, članka ali CD-ja. Tomaž pa ima čas, zato me ponavadi povabi naprej, da zraven še kakšno rečeva, spijeva pivo, včasih tudi obmolčiva, zazrta vsak v svoj kot. Pogovor, ki sledi, se je tkal februarja letos [2008]. Trikrat ali štirikrat sva se dobila, pred mikrofonom, postavljenim na mizo, in enkrat bolj, drugič manj zgovorno molzla besede iz tišine, spomina, zgodovine. In ob tem priznam še to: ko sem si po enem izmed pogovorov ponoči nataknil slušalke, da zapišem, kar je bilo povedanega, sem na svojo grozo ugotovil, da sem domov na digitalnem disku prinesel le tišino. Khm, Tomaž, še enkrat hvala za reprizo, trudil sem se, da sva jo naslednjič ubirala po čim bolj neprehojenih poteh in zraven razdrla še kako za zanamce.

Ko sem doma transkribiral posnetke, sem se, kakor vedno, kadar prenašam živo besedo na papir, zavedel, kaj vse se izgubi med transformacijo glasu v črko. Še posebej v primeru Tomaža Pengova in njegovega čuta za besedo, intonacijo, ritem in preizrečenega, podčrtovali, nakazovali neizrečene trajektorije misli ali pa preprosto puščali misli zastrte s senco tišine. Kjer Tomažev glas več ne govori, ampak poje …

 

Literatura: Tvoje življenje in besede so tako močno povezane s kitaro in njenim zvokom, da se bom v izhodišču najinega pogovora le stežka ognil temu osnovnemu vprašanju, zato začenjam kar direktno: kako se je zgodilo tvoje srečanje s kitaro? Si samouk ali si imel učitelja?

Pengov: Igrati sem začel zelo pozno, pri šestnajstih. Oče mi je v tistem času nudil vse, in ker smo živeli blizu glasbene šole na Viču, mi je predlagal, naj se začnem ukvarjati z glasbo. Nato je naneslo, da sem moral opravljati obvezno gimnazijsko prakso v Koteksu, kjer sem strigel kravje repe. Vsako jutro sem se s kolesom odpeljal v Zalog, kjer sem s posušenih kravjih repov strigel ščetine za čopiče in ščetke. Tam sem nato ostal kar celo poletje in delal od jutra do večera. Takrat sem začutil, kaj hočem, in sem si kupil kitaro … ter fotoaparat, ki mi ga je zatem na neki ozki ulici v Kopenhagnu razbil drveč opel (smeh).

Nato me je Lev Ponikvar, kitarist Avsenikov in dober prijatelj mojega očeta, peljal v Mengeš in mi izbral prvo kitaro. Ko sem se vrnil domov, sem kitaro pokazal očetu, oče pa jo je vzel v roke, jo uglasil in nanjo zaigral. Bil sem zelo presenečen, saj mi nikoli ni omenil, da zna igrati kitaro. Oče mi je torej nudil vse, ko pa sem si sam prislužil kitaro, jo je vzel v roke in zaigral (smeh). Krasen paradoks in obenem največja spodbuda pri učenju. Potem pa sem odšel v šolo. Učiti me je začel Primož Soban v glasbeni šoli v Rožni dolini, nato pa še Pavle Šraj na viški glasbeni šoli. Primož me je naučil, da je treba roki in prste držati pravokotno na strune. Strun se ne smeš dotikati, moraš prihajati k njim in se odmikati, da lahko prosto vibrirajo. Prijelo me je in toliko sem vadil, da sem imel žulje na prstih, kot gobe. Kitara, ta kos lesa, me je tako zagrabil, da je začelo kar prihajati … Takrat sem dognal, da je vsak inštrument živo bitje, ne samo ta kitara.

Literatura: V tvoji dnevni sobi, kjer sediva, običajno vlada nenavadna tišina. Doma nikoli ne poslušaš glasbe?

Pengov: Ne, le redko. Včasih sicer poslušam radio, nisem pa zbiratelj glasbe. Tišina je zame poreklo glasbe, zato pri drugih, tudi če so mi všeč, nikoli nisem iskal vzorov.

Literatura: Tišino kot poreklo glasbe omenjajo mnogi glasbeniki …

Pengov: Ja, takrat začne brneti nekaj v tebi, nekaj se seli vate. To čutiš, tako kot hrepenenje. In potem te pelje … kot da to moraš storiti. Seveda pa je do pesmi dolga pot. Med to tišino moraš vztrajati in vaditi … Vsak mora začeti iz tišine … Vsak se mora naučiti hoditi … Če pa verjameš nekomu, ki ti narekuje hojo … potem pa narobe hodiš.

Literatura: Nekoč si mi omenil, da si premišljeval o tem, kako se je počutil rimski vojak sredi kohorte …

Pengov: Če bi imel možnost, da bi se selil iz časa v čas in iz duše v dušo, bi si želel biti tudi rimski vojak sredi kohorte … A samo za kakšno minuto. Nato pa bi se preselil v kita, delfina ali pa v lastovko … Če bi le imel možnost te metamorfoze.

Literatura: Ta želja po identifikaciji z drugimi bitji je lastna človeku že od pradavnine. Spomnimo se totemizma, v katerem je skupnost častila živalskega prednika, ali pa šamanizma, pri katerem šaman preko iniciacije in ritualne ekstaze pridobi moč živali, s katero se identif icira …

Pengov: Po mojem imamo vsi nek arhetipski spomin. Zakaj v sanjah letimo, zares pa ne? Bila nam je dana domišljija – v to sem prepričan – ki je vgrajena v vsako živo bitje. Ostajam kar pri Darwinovem Razvoju vrst in verjamem, da je to zgodovinska izkušnja.

Literatura: Kako pa vidiš v tem kontekstu svoj ustvarjalni proces?

Pengov: Še sam ne vem … Poglej, to zgodbo sem že večkrat povedal, s tiste poti, ko sem kot študent umetnostne zgodovine potoval v Amsterdam in se ustavil v Kölnu v zapuščeni cerkvi Groß St. Martin, največji romanski katedrali. Takrat je bila ravno v času restavriranja, še vedno je bila porušena od zavezniških bomb, razen severne ladje, ki je ostala cela. Bila je kot orjaška oaza sredi Kölna in rekel sem si: »O, to je pa najboljši hotel na svetu.« S seboj sem imel lutnjo, v temi sem preplezal leseno ograjo in napisal sem Cesto. Tisto noč, ko me je bilo strah … strah pred zgodovino, strah pred časom, strah pred potjo. Ampak tisti strah se je spremenil v neko energijo … Potem sem šel v Amsterdam k prijateljem na ladjo Caledonia, nekakšen youth hostel, in sem jim zaigral Cesto. Bili so tako navdušeni, da so navdušili še mene (smeh). To so bila zelo spodbudna srečanja.

Literatura: Naslednja pesem, ki je nastala na tem potovanju, pa je bila Danaja …?

Pengov: Ja, za to pa je kriv Rembrandt, Rembrandtova Danaja. Sicer pa je bila Danaja grška boginja, Akrizijeva hči. Akriziju je bilo prerokovano, da ga bo ubil vnuk, zato je dal Danajo, svojo hči, zazidati v stolp, kjer jo je skozi lino oplodil Zeus v obliki zlatega dežja. Tako se je rodil Perzej, ki je na nekem atletskem tekmovanju po nesreči vrgel disk v glavo svojega starega očeta. In prerokba se je izpolnila … To besedilo sem takrat napisal svoji deklici namesto pisma, pesem pa sem nato posnel na majhen kolut magnetofonskega traku in ji ga poslal.

Literatura: Potem nisi bil tip, ki je igral kitaro po zabavah, spremljal pri petju pijano družbo in osvajal dekleta? Do inštrumenta že od začetka gojiš zelo intimen odnos …

Pengov: Ne, ne, to pa ne, kitara je zame živa snov, mogoče je podobna tudi ženski. Predvsem pa je pomembno to, da ne počneš stvari zato, da bi bil drugim všeč. Ne bodi všečen, bodi sam svoj cenzor in sam sebi sodnik! V glasbi zame ni pardona, nikoli nisem ničesar ustvaril zato, da bi bil komu všeč. Ne bom rekel, da je vse, kar naredim, dobro, a tak sem, tako je. Ne bom zaigral, ne bom zapel, ne bom zapisal nečesa, kar mi ni všeč.

Literatura: Kmalu zatem, leta 1973, si izdal svoj prvi album, Odpotovanja, ki te je v trenutku postavil na glasbeni zemljevid.

Pengov: Ja, s snemanjem smo začeli na Radiu Študent, končali pa smo kar v moji kopalnici. Sedel sem na zaprti školjki (smeh), snemal pa je Aco Razbornik. Še preden pa smo začeli s snemanjem, sem šel s kitaro čez Rožnik. Ponoči. S seboj sem imel lutnjo in vprašanje je bilo: »Bo ali ne bo?« Zadal sem si nalogo in se šel zmenit z lutnjo in sam s seboj. In ko sem prišel nazaj – je bilo.

Literatura: (Med pogovorom se na Tomaževo željo preseliva v sosednjo sobo k televizorju, kjer pogledava dokumentarec o odnosu med Hitlerjem in Mussolinijem med njunim vzponom na oblast.) Si videl te parade? Tudi tukaj so korakali, samozavestno kot rimski vojaki v kohorti …

Pengov: Veš, kaj je to samozavestno, v tej uniformirani in degradirani obliki? To je nezavestno. Občutek lažne skupnosti v čredi. V bistvu je vse to naravno … tudi če bo vse skupaj eksplodiralo, bomo še zmeraj del narave …

Literatura: Premoreš zajetno knjižno polico, in glede na to, da bo tale pogovor objavljen v Literaturi, me zanima, če bi želel izpostaviti katerega izmed avtorjev, ki so ti blizu?

Pengov: … Nika Grafenauerja … Daneta Zajca … pa Milana Jesiha, Milana Deklevo … Vse to so zelo močni pesniki … Od tujih pa me je zelo prevzel Dylan Thomas z Mlečnim gozdom. Takoj moram dodati še Rilkeja, sicer pa je naštevanje imen zelo nehvaležno, zmeraj koga izpustiš …

Literatura: Z Milanom Deklevo sta bila glasbena sopotnika že v času zasedbe Salamander sredi sedemdesetih, zasledil pa sem tudi, da z liričnimi opisi spremlja tvoje glasbene in pesniške izdaje že od samega začetka?

Pengov: Ja, on me je spodbudil, tako rekoč zahteval, da moram posneti Odpotovanja. Prijateljevala sva že na faksu, bila sva začetnika Salamandrov. Pravzaprav je bil pobudnik on, potem ko je slišal izvedbo skladbe Pegam in Lambergar v Gledališču Glej.

Literatura: Zasedbo Salamander si večkrat opisal kot »skupino za raziskovanje in produciranje glasbeno-poetskih interakcij« …

Pengov: Če bi hotel razložiti na kratko in slikovito, bi dejal, da smo bili impresionisti. Glasbeni impresionisti. Impresionist slika tako, da zahteva določeno distanco. In ko stopiš dovolj stran, da si izostriš pogled – in misel, ne le pogleda –, šele potem opaziš ostrino tiste slike, podobo ter simboliko. Impresionist te odstavi daleč stran in pravi: »Šele tukaj me lahko vidiš.«

Ta naš pristop je bil viden že iz tega, da smo skladbe risali kar na tablo. Ko smo začeli z vajo in se je enkrat odprlo, pa smo leteli, dobesedno leteli. V užitku … ko pozabiš, da si tukaj.

Literatura: V tem se skriva nekakšen paradoks glasbe: na eni strani te lahko odpelje iz sebe proti ekstazi, po drugi pa zahteva ravno na tej točki največjo zbranost …

Pengov: Ja, se strinjam, zelo moraš biti prisoten. To ni nič amorfnega, to je zelo konkretno.

Literatura: Poleg samostojnih skladb, po katerih te najbolj poznamo, si ustvaril tudi spoštljiv opus glasbe za gledališče, ki se je začel z glasbo za predstavo Pegam in Lambergar. Kako si se kot glasbenik pravzaprav znašel v gledališču?

Pengov: U, težko bi preprosto odgovoril … Povabili so me in bil sem zraven že ves čas vaj, hotel sem, da mi predstava zleze pod kožo, dokler nisem zaduhal tiste njene primarne note. Nato pa sem izbral glasbenike in smo to naredili.

Literatura: Epskemu motivu Pegama in Lambergarja si v svojem repertoarju dodal še eno pesem iz ljudskega izročila – Rodovnik vina –, ki je v tvoji izvedbi verjetno postala že bolj ljudska od originala. Kakšen pa je sicer tvoj odnos do ljudskega slovstva?

Pengov: Morda sem iz ljudskega slovstva črpal premalo in bom še kdaj. Pesem o trti je razširjena povsod po Sloveniji, in vsepovsod, kjer raste trta, ima svojo varianto. Našel sem jo v neki knjigi o slovenskih ljudskih pesmih in preprosto me je prevzela. Odnos med človekom in rastlino, ki se imenuje trta, je poseben povsod. Življenjska doba trte je podobna življenjski dobi človeka, nato pa jo je potrebno zamenjati. Ta vez traja že od antike, in povsod, kjer imajo trto, imajo tudi pesmi o njej.

Literatura: Med redka tuja besedila, ki si jih uglasbil, lahko poleg omenjenih ljudskih napevov prištejemo še Ježkovega Vandrovčka in Glažek vinčka ter Prešernov Kam?. Zakaj si se odločil ravno zanje?

Pengov: Te pesmi so me prevzele. Imajo tako močno izpoved, da te prešine, kar mravljince dobiš in si rečeš: »Zdaj pa bomo to dali v glasbo.«

Literatura: Z zvokom, ki ga dodaš pesmi, ji pravzaprav dodaš neko novo dimenzijo …

Pengov: Ja, ampak pri tem je potrebno biti zelo odgovoren, tukaj ni nobene goljufije. Če to slabo narediš, se slabo počutiš.

Literatura: Odgovoren do besede?

Pengov: Seveda. Če te pesem nekje pričaka, jo moraš uglasbiti tako, da … obstaja naprej. To je tak potop v zgodovino, tak užitek … Da to sprejmeš, moraš biti zaresen do dna vodnjaka.

Literatura: Je omenjena odgovornost do besede tudi razlog, da na nastopih besedila svojih pesmi med igranjem praviloma bereš?

Pengov: Svoje tekste berem, da sem lahko bolj sproščen na kitari. Ko sem ob izidu Odpotovanj nastopil v starem Gleju, so mi vsa besedila že takoj na začetku s stojala padla na tla. Rekel sem si: »Sedaj se bo pa začelo …« Papirjev nisem pobral, do konca koncerta nisem rekel niti »a«, samo igral sem eno dobro uro. Svojih pesmi se nikoli nisem učil na pamet, raje se skoncentriram na inštrument.

Literatura: Si rojen Ljubljančan in večino svojega življenja si preživel v mestu, motivika tvojih pesmi pa ni prav nič urbana. Ravno nasprotno, v njih se vedno znova vračaš k občudovanju narave. Od kod ta fascinacija z naravo kljub temu, da si otrok mesta?

Pengov: Takoj čez Celovško sta Tivoli in Rožnik. Zelo rad imam ribnik in kot otrok sem se tja hodil pogovarjat z žabami (smeh). S prijateljem, ki je prav tako znal kvakati, sva v pomladanskih nočeh hodila na breg oponašat žabje samce. Žabe so se zbrale okoli naju kot v amfiteatru, in ko sva začela kvakati, je nastal kraval, da je bilo joj. Kakšen teater, kakšna komedija! Končalo se je vedno tako, da sva se od krohota valjala po tleh (smeh) … Drug pomemben kraj iz moje mladosti pa so Gorjuše na Pokljuki. Tam sem pa živel – do svojega petnajstega leta sem tam vsako poletje pasel krave. Tam sem imel res tak konkreten stik z naravo, lovil sem kobilice in metulje, a nisem ničesar ubil, le pasel sem krave in opazoval. Nekoč, sredi paše, se mi je zazdelo, da bi moral zajahati kravo. Skočil sem na kravo in jo prijel za roge, pa me je ta sicer mirna živalca popeljala skozi leskov grm in me postrgala s sebe kot star plakat (smeh) … In pajke imam blazno rad. V kabinetu sem imel dve leti suho južino Alonsa, ki je nepremično ždel v mreži nad mojo posteljo. Alonso sem mu dal ime po Fernandu Alonsu, vozniku formule ena, čeprav moj Alonso sploh ni štartal (smeh) …

Literatura: V tvojih in tudi mnogih drugih pesmih lahko pogosto zasledimo dva vsaj v časovnem smislu skrajna pola doživljanja: spomine na eni strani in hrepenenje na drugi …

Pengov: To razpetost občutim in se mi zdi skorajda nujna. Če ne bi bil razpet, bi bil pa zapet.

Literatura: Občutek imam, da rojstvu mnogih tvojih pesmi botrujejo takšna in drugačna srečanja. Se motim, ali so mnoge tvoje pesmi res njihov odmev?

Pengov: Lahko rečem, da je vsaka moja pesem srečanje in da je brez srečanja ne bi bilo. Za vsako pesmijo je konkreten dogodek, pa čeprav je videti še tako zaprta.

Literatura: Eno od srečanj, ki se jih rad spominjaš, se je zgodilo tudi pred leti v ljubljanskem klubu K4, kjer sta nastopila skupaj z zdaj že pokojnim ameriškim kantavtorjem Townesom Van Zandtom …

Pengov: Ja, takrat sva se srečala prvič in zadnjič. Žal. Človeka zagledaš, mu pogledaš v oči in to je kot … kot storjeno. Čarovnija …

Literatura: V kotu ob vhodnih vratih sem opazil lok, nad njim pa tok s puščicami. Si ga kdaj uporabljal?

Pengov: Že od nekdaj so mi všeč loki. Prvega sem si naredil takoj, ko sem shodil. Seveda mi je pomagal oče, a le do točke, da sem ga moral dokončati sam. In tak način vzgoje – odprt in spoštujoč – svetujem vsem očetom. Kar pa se omenjenega loka tiče, to je longbow, tradicionalni angleški lok, poznan tudi iz Robina Hooda.

Literatura: Drugi šport, ki si ga v mladosti zagrizeno treniral, pa je bilo sabljanje, kajne?

Pengov: Ja, začel sem zelo zgodaj, pri šestih letih. Oče je bil učenec Rudolfa Cvetka …

Literatura: Česa si se naučil pri tem športu, če se ozreš nazaj iz današnje perspektive?

Pengov: Sabljanje je dvoboj. To ni le motorični šport, ampak je tudi šahiranje. Nasprotnika moraš naštudirati, da mu lahko prideš blizu. Fizično je zelo zahteven, zahteva pa tudi ogromno koncentracije, je nekakšna fizično-duševna mešanica, ki je zelo koristna, res.

Literatura: Tvoj oče, Marjan Pengov, ki ti je na tvoji poti vselej stal ob strani, se je poleg sabljanja ukvarjal še z drugimi zanimivimi rečmi.

Pengov: Oče je bil po izobrazbi elektroinženir, nato pa ga je začelo zanimati vesolje in vse stvari v zvezi z magnetnimi polji. Nekoč je predaval na elektrotehnični fakulteti in eden izmed profesorjev ga je vprašal: »No, če ste tako pametni, pa povejte, koliko tehta Zemlja.« In oče mu je odgovoril: »Kam?« Kam naj stehtamo Zemljo, če pa lebdi v vesolju … Oče je trdil, da je gravitacija zgolj učinek magnetnega polja, ni se strinjal z Einsteinom. Na koncu je prišel do take resnice, da je ostal sam …

Literatura: Posebno afiniteto imaš tudi do starih Grkov.

Pengov: Ko sem bil v Atenah, sem v spalni vreči spal tik pod Akropolo. Ko se je zvečerilo, sem opazoval panoramo prižigajočih se luči. In takrat sem začutil, kako zgodovina prodira v moje molekule. Zdi se ti, kot da se spomniš tistih časov, kot da bi bil tam. To je zelo dragocen občutek.

Literatura: Če se prav spominjam, si na tem potovanju doživel zelo nenavadno izkušnjo, ko si obiskal Delfe?

Pengov: Tistega ne bom nikoli pozabil in ne bom nikoli verjel … tako zares je bilo. Tam sem bil z dobrim prijateljem Andrejem Zdravičem in Jacqueline iz New Yorka, s sabo sem imel tudi lutnjo. Prespali smo v spalnih vrečah ob potoku pod Parnasom, in ko sem se zjutraj zbudil, sem zagledal mlado žensko v modri tuniki (boginjo?!), ki mi je prihajala naproti. Vstal sem in ji sledil za drevo, za katerega se je skrila, a ko sem prišel do drevesa, je izginila. Tekel sem do ceste, kjer sem naletel na smetarje. Vprašal sem jih, če so videli žensko v modri tuniki, a nihče ni imel pojma, o čem govorim … Delfi so res čaroben kraj, od takrat to vem.

Literatura: Reciva za konec še nekaj o dokumentarnem filmu o Darfurju, pri katerem pravkar sodeluješ s Tomom Križnarjem, Majo Weiss ter Petrom Braatzem. Bil si povabljen, da prispevaš glasbo za ta film …

Pengov: Sam te tragične dogodke poznam le od daleč, iz medijev, a ljudjem, ki so me povabili k sodelovanju, verjamem, saj so z delom na tem filmu priče. Jaz pa skušam … prispevati. Iz daljave, z domišljijo, ko si predstavljam … na ta način.

Literatura: Torej te muza še nagovarja?

Pengov: Ja, imam še nekaj pesmi v loncu. Veš, jaz sem sam svoj sodnik, in ko bodo dozorele, bodo šle ven. Počutim se kot drevo in pesmi ne dajem okrog, dokler ne dozorijo.

Literatura: Tomaž , iskrena hvala za tvoj čas, gostoljubje in potrpljenje.

Pengov: Hvala tudi tebi, že dolgo si nisem zavrtel nekaterih od teh filmov …