z vrha se je spustila toplota, ni bil bog, veliko jih to pomeša, to bleščečo svetlobo in toploto.

Za šotorom je vedno zelena goščava.
In v goščavah po definiciji preži. Nekaj bolj
ali manj negibnega in z izbuljenimi očmi.
Nekaj bolj ali manj velikega. Nič zares
imenitnega. Vodoinšalater brez pravega ključa
ali ženska v enodelnih bež kopalkah brez prave
družbe in brez vsake ideje. Prisežem, da ne bom
več ponujal šnopsa, niti po telefonu. Da ne
preide v navado. Neka ženska po vaški
cesti sprehaja majhnega psa, potem še ena
in še kakšen avto. Nobene prave ruralnosti
ni čutiti, premajhni smo. Tiho si ližemo rane,
srkamoPreberi

Nisem videl steznika.
Gledal sem stran.
Ves čas sem gledal stran.
Ni me brigalo. Naj kar
ostane tako. Naj še
naprej ostane
privlačen misterij.
Tako kot akacija,
mir na svetu,
roka v roki,
poljub na čelo,
globok in bleščeč
dekolte, ki raste
in se v spirali dviga
k nebu, ki gori
(pa ni pekel). Tu
Zemlja, tukaj smo izgubili
kontrolo, my captain.Preberi

V začetku pesništva Toneta Škrjanca ali celo pred njim stoji telo.

Tako počasi se premikamo,
da ne gremo nikamor.
Še dolgo bomo ostali tukaj,
med temi črnimi in temno
vijoličastimi griči. Med
temi žametnimi stegni.
Naj se moj zbegani duh
zave krute realnosti,
naj se vsaj za hip vsaj
toliko zbere, da navleče
nase kaj toplega in
mehkega (kakšno
priletno volneno jopico)
in si bolj kot ne po tiho zavrti
kaj starega, kakšno preizkušeno
fugo ali škrlatno meglico.
Obvezno pa vedno
takrat, kadar zapustim
(zelo začasnoPreberi

kaže, da danes ne bo nič
s sprehodom po mestu. tudi
večerni obisk je začel vse
bolj viseti v zraku. hladno postaja
in pečice še ne delajo. v zraku
je polno topolovih semen, ki
kot kakšne brezvoljne ptice
v depresiji, vse zvite
v klobčič, v mraku čemijo
naokrog za spuščenimi roletami
sveta. po dolgem času
sem včeraj spet videl
Johna Wayna, kako lepo ritmično
poskakuje na konju. ves
mlad je bil videti, zagledan sam
vasePreberi

pizda, saj nič ne vidim. tega se ne ve. to so nove leče, to megleno valovanje, ki ga opažam na robovih svojega obzorja. in to je novo sonce in še vse ostalo, kar spominja na svetlobo v kroglicah s čisto norimi obstreti.

Besedilo na zavihu napisal Primož Čučnik Noži so tretja pesniška zbirka avtorja, ki je nase opozoril konec devetdesetih let s prvencem Blues zamaha.

Tone Škrjanec se nam je vtisnil v spomin z razpoloženjskimi legami, z osredotočenostjo na čutne zaznave in s težnjo k drobnemu tako na ravni sintakse kot na ravni podobja.

Tone Škrjanec (Ljubljana, 1953), pesnik in prevajalec. Zaključil je študij sociologije na nekdanji ljubljanski Fakulteti za sociologijo,  politične vede in novinarstvo. Po krajšem službovanju v prosveti je bil  skoraj deset let zaposlen kot novinar. Od  leta 1990 deluje je koordinator programa v KUD-u France Prešeren, kjer od samega začetka leta 1994 organizira ljubljanski festivala poezije Trnovski  terceti. Pesmi Toneta Škrjanca so našle svoje mesto v mnogih domačih in tujih antologijah slovenske sodobne poezije in so prevedenePreberi