Hugo Mujica (1942, Buenos Aires), pesnik, esejist in duhovnik, je bil nekoč del hipijevskega gibanja, ukvarjal se je s fotografijo in slikanjem, bival v jogijskih skupnostih, eksperimentiral z drogami, slednjič pa se je odločil za pot mistike in osmišljenega bivanja. V kratkih zgodbah se Mujica na svoj način, se pravi čim tiše, s kar najmanj komentiranja, dotika bistvenih življenjskih vprašanj: smisla, spomina, svobode, domišljije, samote, odprtosti za drugo, razuma in iracionalnosti, tega, ali »funkcioniramo« ali »utripamo«, ali iz strahu skušamo življenje obvladovati ali pa mu, nasprotno, pustimo, da nas živi.Preberi

Videti je bilo kot strela, a kot strela, ki se ni ugasnila, ki ni sprostila svojega bliska, ki je zadrževala svoj grom. Vse se je razsvetlilo, bilo je na ogled vsakemu, ki bi želel gledati, razkrivalo je vsakega, ki bi se želel skriti.

Oprl je svoje roke in njegov čas je stekel – oziroma, natančneje, zanj se je ustavil – v trenutku, ko so se njegovi prsti dotaknili klavirskih tipk.